Danes so reprezentativne sindikalne centrale vložile zahtevo za presojo ustavnosti sklepa Državnega zbora o nedopustnosti referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Namesto da bi sprejele voljo poslancev in volivcev, raje blokirajo paket ukrepov, ki bi končno razbremenil delo, spodbudil podjetništvo in zadržal talente v državi.
To ni nova taktika. Sindikati so se že pred leti izkazali kot edini v Evropi, ki aktivno nasprotujejo nižjim davkom na delo in višjim neto plačam za zaposlene.
Zgodovina se ponavlja
Že leta 2021 so se ostro zoperstavili davčni reformi Janševe vlade (višja splošna olajšava, socialna kapica). Takrat, kot danes, niso znali pojasniti, zakaj so proti temu, da bi ljudje obdržali več od svoje plače. Enak vzorec je bil v letih 2015/2016 pri predlogih NSi in Cerarjeve vlade. Vedno isti refren: “Izpad prihodkov v proračunu, razkroj socialne države, neoliberalizem.”
Ko pa jih vprašaš za podrobnosti, ni odgovora. So pa dejstva. Branjenje lastnih interesov peščice vodilnih v sindikatih, sejanje splošnega strahu in floskule.
Danes je ponovno isto pri ZIURS:
- nižja dohodnina na najemnine,
- olajšave za mlade in normirance,
- večja fleksibilnost na trgu dela,
- odpiranje zdravstva in zmanjševanje čakalnih vrst,
- odprava plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence in nekatere druge skupine od 1. julija 2026.
Vse to bi dvignilo neto plače, pokojnine, spodbudilo delo in zmanjšalo beg možganov.
Kaj res branijo?
Sindikalisti ne branijo “vseh delavcev”. Branijo svoj model in svoj privilegiran položaj. Slednjega s tem, da je odtegovanje članarin za sindikate še vedno obvezno iz bruto plač, za to morajo skrbeti podjetja in ustanove. V sindikatih denar samo prejmejo na račun. Niti s prstom jim ni treba migniti.
M. D.
