Zdravniška zbornica Slovenije in odbor za pravno-etična vprašanja pri zbornici nasprotujeta predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Predsednik odbora Peter Golob je na včerajšnji novinarski konferenci dejal, da predlog uvaja poklicno dolžnost zdravstvenih delavcev sodelovati pri končanju življenja, kar je nesprejemljivo.
Opozoril je, da je vzpostavitev poklicne dolžnosti zdravstvenih delavcev in sodelavcev sodelovati pri končanju življenja unikum v svetu. “Kar odbor razume kot neke vrte prisilo poklica,” je povedal. Predlog zakona predvideva, da bi se te poklicni dolžnosti zdravstveni delavci lahko izognili z ugovorom vesti.
Odbor zato opozarja še, da se ugovor vesti v zdravništvu uporablja za dejanja, ki so skladna s poklicno dolžnostjo in potrebna, pa jih zdravnik ne želi opravljati. “V primeru evtanazije in pomoči pri samomoru ne moremo govoriti, da gre za ravnanja, ki so skladna s pravili stroke ali s poklicno dolžnostjo in tudi ne, da so potrebna,” je dejal Golob.
Predlog zakona predvideva pomoč pri samomoru in evtanazijo tudi za osebe s hudo trajno boleznijo s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi, o obstoju hude trajne bolezni kot pogoja za pomoč pri končanju življenja pa bodo smeli odločati le strokovnjaki, ki takšni pomoči ne nasprotujejo. “To je po mnenju odbora enak etični zdrs, kot če bi v teh istih organih odločali samo strokovnjaki, ki pomoči pri samomoru in evtanaziji nasprotujejo,” je povedal Golob.
Dodal je, da odbor v celoti deli etično oceno in zaskrbljenost komisije za medicinsko etiko, ki predlogu zakona prav tako nasprotuje.
Predsednica Zdravniške zbornice Bojana Beović pa je poudarila, da “si zdravniki ne želimo in ne moremo biti vpleteni kot obveza v nekaj, s čimer se tudi strokovno ne strinjamo”. Naloga zdravniške stroke pa je tudi opozoriti splošno javnost na zlorabe, ki se lahko zgodijo ob uveljavitvi takega zakona.
Ob tem je opozorila na specifiko slovenske družbe, kot so, da bolnikom ne morejo ponuditi paliativne oskrbe, ker ta v dovolj velikem obsegu ne obstaja, odnos do starejših in drugih, ki niso sposobni skrbeti zase, saj tudi ni dobro organizirane dolgotrajne oskrbe. “To so vse posebne situacije slovenske družbe, ki so precej drugačne od bogatejših držav, kjer je taka zakonodaja, sicer na drugačen način, ampak vendarle uveljavljena,” je dejala.
Situacije, v katerih bi človek lahko zaprosil za končanje življenja, so v predlogu zakona naštete zelo široko, zajemajo pa tudi socialne stiske, ki bi jih morala reševati družba, meni Beović. Opozorila je, da predlog zmanjšuje vlogo zdravnika kot odločevalca o končanju življenja, čeprav ima o objektivnem trpljenju največ vedenja.
Na novinarsko vprašanje, kakšen zapis zakona o pomoči pri končanju življenja bi bil za zdravnike sprejemljiv, je Beovićeva odgovorila, da za velik del zdravništva tak zakon ne bi bil sprejemljiv v nobeni obliki.
A. L.
