Agneta (Neža) Gerzin, sestra Marjeta, redovnica, bolničarka
Rojena 27. oktobra 1882 v Mihelji vasi (Bela krajina), umrla 18. marca 1968 na Raki
Rodila se je v družini očeta Janeza, ki je učitelj in matere Marije (rojena Jerman) in odraščala na Belokranjskem podeželju. Leta 1903 je odšla v Gradec na Avstrijsko Štajersko in vstopila v Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Zaobljube v redu »pariških usmiljenk«, kot se tudi preprosto imenuje njen red je opravila leta 1908. Nato sestra Marjeta nastopi svojo prvo službo v Ljubljani in sicer v Lichtenthurnovem zavodu za vzgojo in izobraževanje deklic sirot. Naslednje leto se preseli v Novo mesto kjer postane prva predstojnica redovnih sester usmiljenk, ki oskrbujejo Žensko bolnišnico cesarice Elizabete. Ob pričetku I. svetovne vojne odide v Osijek v Bolnišnico Rdečega križa, od tam pa se v novomeško bolnišnico vrne leta 1916 in nadaljuje delo predstojnice vse do 1927 leta. Tu ni bila le strežnica bolnikov ampak je opravljala tudi delo asistentke, anestezistke in rentgenistke. Bolnišnica v Novem mestu je bila sprva namenjena zdravljenju bolnic s porodniškimi, ginekološkimi in s kirurgičnimi obolenji, kasneje pa so sprejemali tudi bolnice z drugimi obolenji, prav tako pa tudi mlajše otroke obeh spolov (do 6 leta starosti). Zlasti po prvi vojni je imela bolnišnica velike finančne, kadrovske in tudi prostorske težave in so jo nameravali celo zapreti, a so jo sestre uspele obdržati.
Njena naslednja zadolžitev je bila v Beogradu kjer je bila predstojnica sester v Sanatoriju Vračar, po desetih letih pa je svoje delo nadaljevala v Skopju kot predstojnica sester v Domu sv. Marte. A že po letu dni dela v Makedoniji je tudi sama zbolela in se vrnila v Ljubljano kjer se je zdravila v Sanatoriju Leonišče, nato pa okrevala pri domačih v Hotemažah. Leta 1940 se zopet odpravi v Beograd kjer skrbi za sirotišnico na beograjski Čukarici tudi ves čas vojne. Leta 1947 se zopet vrne v Ljubljano in dela v provincialni hiši usmiljenk v Marijinem domu in tudi v sestrski ambulanti v Šentrupertu. Tukaj so sestre usmiljenke obiskovale bolnike po vaseh ter jih zdravile z domačimi zdravili, saj niso imele dostopa do medicinskih preparatov.
Deli usodo številnih redovnic in redovnikov po vojni, saj jo nova oblast 1949 obsodi na prisilno delo v taborišču Verdreng (sedaj Podlesje) na Kočevskem. Pozneje jo preselijo v zapor v Škofjeloškem gradu.
Tudi iz novomeške bolnišnice leta 1948 izženejo sestre usmiljenke (nekatere končajo v taborišču). Ko Nežo izpustijo iz zapora, se najprej zateče k sorodnikom v Dol pri Hrastniku, nato pa se nastani v Domu onemoglih sester na Raki pri Krškem, kjer ostane vse do svoje smrti leta 1968.
Boris Grabrijan, direktor, Krajinski park Kolpa, Adlešiči
Fotografije: Kamra.si
