Vsaka krivica ali neenakopravna obravnava, ki jo človek doživi sam ali ji je priča, boli. Boli, ko jo otrok doživi v šoli, boli, ko jo obtoženec doživi v sodnem procesu, boli. A še posebej boli krivica, ki jo državljanu stori mati država. Boli, ko jo hudo bolan človek doživi v čakalni vrsti, boli, ko jo upokojenec doživi po štiridesetih letih dela.
Celotno dogajanje od leta 2015 do danes, ko se je zgodil migrantski val, je težko opisati v nekaj stavkih ali povedih. Če smo sprva govorili o vzrokih za nastanek migrantske krize in opozarjali na učinke, ki jih bo prinesla dolga kolona ilegalnih migrantov, ki jim je vlada Mira Cerarja brezglavo odprla vrata, danes posledice izkušamo neposredno, še posebej in resnično po krivici pa jih občutijo naši državljani, ki živijo ob meji.
Ena redkih potez aktualne vlade Marjana Šarca v povezavi z ilegalnimi migranti, pa še ta še zdaleč ni pravilna in ne naslavlja bistvenega problema, je bila sprememba zakona o nadzoru državne meje, ki smo jo v državnem zboru obravnavali na julijski seji, v poslanski skupini SDS pa je nismo podprli. Dve izmed pomembnejših sprememb zakona sta dodatna žica na južni meji in odškodnine oziroma nadomestila državljanom, ki so zaradi migrantskega vala utrpeli materialno škodo – denimo, da se bo na njihovih zasebnih zemljiščih postavila žica.
In sedaj zgodba državljana … Sam se je lotil izračuna, koliko bi moral plačati, če bi državo zaprosil za služnostno pot preko državne zemlje. Znesek? 225 evrov. Vse lepo in prav, če se ne bi državljan lotil tega izračuna po tem, ko je država z zakonom o nadzoru državne meje določila, da pa bo on za to, ker je država njega, na njegovem zasebnem zemljišču zaprosila za služnostno pot, beri za zemljo, na kateri bo postavila žico, dobil 11 evrov. 11 evrov!
Je najprimernejši odziv jeza, morda razočaranje? Ne vem, vem samo, da krivica boli in da še posebej boli tista, ki jo državljanu stori mati država, ko zanjo postane drugorazreden. Če je država do lastnih državljanov tako mačehovska, kaj potem lahko od njih pričakuje v zameno? Državljan sporoča državi, da svoje zemlje nikoli ne bo dal, ker čuti, da se država iz njega dela norca, čeprav se z vso odgovornostjo zaveda, da je zavarovanje južne meje prvi in nujni ukrep za soočenje z vse višjimi številkami, ki govorijo o ilegalnih prehodih naše meje.
Na eni strani gre ogromno denarja za ilegalne migrante, ki pridejo v našo državo, na drugi strani pa, ko gre za naše državljane, ko gre za njihovo premoženje, ko bi jim država lahko, pravzaprav morala izkazati vsaj neko priznanje oziroma se jim opravičila za vse nevšečnosti, ki jih doživljajo zaradi ilegalnih migrantov, pa so na mizi mizerne odškodnine. Res nesramno in nepošteno dejanje aktualne vlade Marjana Šarca.
Kolumna je bila prvotno objavljena tukaj
