Devet let je trajalo od vložene tožbe do zdaj, ko je Vrhovno sodišče RS zapečatilo stvar. Zavrnilo je revizijo sodbe v tožbi občine Šentjernej zoper državo, Dars, SCT in Primorje. Šlo je za tožbo v višini 1,9 milijona evrov, po kateri je občina zahtevala povračilo škode zaradi uničenja lokalnih cest v času izgradnje avtoceste na odseku Kronovo – Smednik.
Občina mora zdaj povrniti še sodne stroške, večino jih je že tako plačala, sodba Vrhovnega sodišča RS pa ima datum 7. marec 2017. S tem je konec še kančka upanja, da bi občina tako lahko pridobila nekaj denarja za ureditev uničenih cest. Da je sodna pot končana, so za portal Moja Dolenjska povedali v Družbi za avtoceste RS (Dars). Občina Šentjernej je odškodninsko tožbo vložila leta 2008. Trajalo je torej devet let, da se je tudi končalo. V škodo občine. Kar je navadnemu človeku povsem nerazumljivo.
Do konca pričakovali ugodno rešitev
Iz odgovora šentjernejskega župana Radka Luzarja na vprašanje enega od občinskih svetnikov z dne 25. januarja 2017 je bilo razvidno, da je občina Šentjernej 18. novembra 2016 na Ministrstvo RS za infrastrukturo posredovala dopis glede poškodb občinskih cest pri gradnji avtoceste. Župan je januarja tudi povedal, da sodni postopek še ni končan, da je vložena revizija postopka pred Vrhovnim sodiščem RS. Ministrstvo so novembra lani zaprosili tudi za sredstva v višini 1,350 milijona evrov, ki bi jih lahko uporabili za sanacijo cest. Zaprošeni znesek je bil približno enak glavnici pričakovane odškodnine.
- Odgovori šentjernejskega župana na vprašanja svetnikov so vidni tukaj.
Na podlagi županovih navedb smo nato vprašali ministrstvo in Dars, kako je s tem, družbi SCT in Primorje (v nekdanji večinski lasti takratnih gradbenih baronov Ivana Zidarja in Dušana Črnigoja) sta tako v stečaju. Hkrati pa nam je v preteklih dneh tudi novi šentjernejski župan Radko Luzar posredno potrdil, da država ne bo pomagala, za ceste in ostalo infrastrukturo mora poskrbeti občina sama.
Tožbo v celoti zavrnili, stvar je pravnomočna
Iz Darsa so nam nato v teh dneh pojasnili, da je sodni postopek po tožbi občine Šentjernej končan. Sodišče je odločilo v korist države in Darsa. Tožbeni zahtevek je v celoti in pravnomočno zavrnjen. Očitno so si na občini obetali, da bo Vrhovno sodišče RS le prisluhnilo njihovi zahtevi za revizijo postopka in sodbo spremenilo, razveljavilo ali vrnilo v ponovno odločanje. A se to ni zgodilo. “Občina Šentjernej je Darsu tudi že povrnila večino pravdnih stroškov, dolguje le še stroške revizijskega postopka,” so za Mojo Dolenjsko dodali na Darsu.
Novomeško sodišče zavrnilo zahtevek oktobra 2014, občina se je pritožila, višje sodišče pritrdilo novomeškemu in piko na i pristavilo vrhovno sodišče
Na dodatno vprašanje, kolikšen je bil sodni zahtevek in kolikšni so bili stroški, pa nam je Marjan Koler iz službe za komuniciranje pri Darsu odvrnil:
- “Gospodarski spor med tožnico Občino Šentjernej in Republiko Slovenijo ter DARS d. d. kot toženkama zaradi plačila 1.926.424,01 EUR s pripadki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu.
- Med postopkom je občina delno umaknila tožbo, in sicer za znesek 847.719,83 EUR. Prvostopenjsko sodišče je 9.10.2014 izdalo sodbo, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek občine in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov družbi DARS d. d. v višini 9.490,70 EUR. Občina se je zoper sodbo pritožila; DARS je na pritožbo podal odgovor.
- O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani. Slednje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke (občine – op. av.) in občina je vložila še izredno pravno sredstvo – revizijo, s katero je izpodbijala odločitev sodišča.
- Vrhovno sodišče RS je s sodbo z dne 7. 3. 2017 zavrnilo njeno revizijo in ji naložilo povrnitev stroškov revizijskega postopka v višini 2.519,91 EUR.”
Stvar je torej zaključena. Občina je imela precej sodnih stroškov. Poleg svojih je morala samo Darsu povrniti 12.010,61 evra stroškov. Poleg Darsa so tu še ostali. Koliko je bilo tega skupno, bo vodstvo občine Šentjernej nedvomno še pojasnilo.
Obljubljali, uničili, nič popravili in nič plačali
Spomnimo. Mediji so v preteklih letih pisali, da so gradbinci po končanih delih na avtocesti svoje stroje pospravili in odšli, za seboj pa pustili močno poškodovane ceste, ki so jih uporabljali pri prevozu gradbenega materiala iz bližnjega peskokopa Cerov Log na gradbišče avtoceste. Ker so številni poskusi, da bi dosegli nek sprejemljiv dogovor, padli v vodo, se je občina Šentjernej leta 2008 odločila za odškodninsko tožbo zoper Dars in izvajalce del. Menda naj bi leta 2003, ko se je začelo graditi, obljubili, da bodo povrnili škodo. Nekaj podobnega smo nedavno poslušali tudi za uničene nadvoze pri Trebnjem, o obljubah pa zdaj država tudi noče nič slišati.
Nekaj je šlo narobe pri tej tožbi
Za poškodovanih sedem kilometrov cest so v Šentjerneju zahtevali skoraj dva milijona evrov odškodnine. Za tako visok znesek so bili tudi zelo visoki stroški za odvetnike in ostale takse. Del zahteve oziroma okrog 44 odstotkov prvotno zahtevane odškodnine so potem umaknili iz tožbe. Postavlja se torej vprašanje, če je Franc Hudoklin v tistem času res ravnal kot skrben gospodar in v dobro občine, glede na to, da je zahteval nekaj, za kar bi glede na pozneje umaknjenih 44 odstotkov odškodninskega zahtevka lahko vedel, da ne bo šlo skozi. In vprašanje je, ali bi ob bolj realnem znesku občina lahko bila uspešna in ali je skozi sodni postopek vse potekalo tako kot mora?
V medijih smo takrat tudi brali, da so izvajalci občini ponujali 150.000 evrov odškodnine. Najbolj pa so bile poškodovane ceste na območju Cerovega Loga, Hrastja, Dolenjega Mokrega Polja, Dolenjskega Maharovca in od Gomile proti Dragam. Po teh cestah naj bi tudi do 400 tovornjakov dnevno vozilo tudi do 5.000 kubikov materiala. Hudoklin je takrat javno napovedoval, da verjame, da bo občina z odškodninskim zahtevkom uspela. Ni se izšlo in danes bi ga lahko kdo morda le poklical na odgovornost, ali je bilo res vse narejeno “tako kot treba”, kot se temu reče. Ali so bili temelji tožbe pravilno zastavljeni in ali so bili tudi dokazi pravilni ter pravočasno zavarovani.
T. H.
