Poslanski skupini SDS in NSi sta v petek, 15. maja, vložili predlog novele Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), s katerim želita odpraviti obveznost delodajalcev, da obračunavajo in nakazujejo sindikalno članarino neposredno od plače zaposlenih. Predlog predvideva skrajšani postopek obravnave. To pomeni, če bo predlog v državnem zboru sprejet, bo sprememba začela veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu.
Sindikati bodo predlogu SDS in NSi verjetno močno nasprotovali, saj imajo zdaj udobno in učinkovito financiranje.
Zdajšnja ureditev omogoča sindikatom lažje pobiranje članarin (zlasti v večjih podjetjih in javnem sektorju). Predlog SDS in NSI pa gre v smeri večje svobode in manjšega vmešavanja delodajalcev, hkrati pa bi lahko vodstva sindikatov prisilil k bolj neposrednemu odnosu s člani.
Zdajšnji zakon je bil sprejet leta 2002, v času vlade LDS, uporablja se od 1. januarja 2003. Pomeni pa, da mora delodajalec na zahtevo sindikata poskrbeti za izvedbo obračuna in nakazila sindikalne članarine neposredno od (bruto) plače zaposlenega. Po novem pa bi se članarina plačevala neposredno med članom sindikata in sindikatom, na primer prek trajnega naloga, bančnega nakazila ali direktne obremenitve. Delodajalci pa ne bi več opravljali administracije za sindikate.
V SDS in NSi navajajo, da financiranje sindikatov ni naloga delodajalcev (podjetja ali javni zavodi ne bi več delovali kot “računovodska služba” sindikatov). To bo poenostavilo obračun plač in zmanjšalo administrativno breme za delodajalca. Ločnica med podjetjem in sindikati pa bo jasna.
V SDS in NSi se pri tem opirajo na prakso v drugih državah. V Avstriji, Nemčiji in Franciji članarina teče neposredno od člana k sindikatu; na Hrvaškem je odtegovanje mogoče le ob posebnem dogovoru in izrecnem soglasju.
Kako je v Sloveniji zdaj?
Višina članarine je v večini sindikatov določena kot odstotek bruto plače (npr. 0,6 %, 1 % ali podobno, odvisno od sindikata in internega pravilnika). Delodajalec jo odtegne pri obračunu plače (preden se izračuna neto plača) in jo neposredno nakaže sindikatu. To velja za večino primerov v javnem sektorju in večjih podjetjih, kjer je odtegovanje prek delodajalca najbolj razširjeno. Če član plačuje neposredno sindikatu (redkeje), pa seveda sam nakazuje znesek.
Primer: Če je bruto plača 2.000 evrov in je članarina 1 %, se odtegne 20 evrov neposredno od bruto zneska. Zaposleni dobi toliko nižjo neto plačo, članarina pa se ne šteje med davčne olajšave, saj se šteje, da gre za prostovoljni izdatek.
Če bo predlog SDS in NSi sprejet, bo ta avtomatični odtegljaj prek delodajalca ukinjen, članarino bo moral vsak član plačevati sam.
Če bo zakon sprejet, bo namreč konec udobnega financiranja sindikatov, postati bodo morali bolj aktivni, transparentni in usmerjeni k članom (boljša storitev, komunikacija, rezultati). Za članstvo se bodo morali boriti ali drugače, bolj potruditi. Zdaj se namreč iz udobne finančne pozicije bolj kot s članstvom ukvarjajo z levičarsko ideologijo.
Z novo ureditvijo, spremembo, se bi Slovenija približala prevladujočemu evropskemu modelu plačevanja.
Pričakovanja
V javnem sektorju in velikih podjetjih (kjer je članstvo najvišje) bi bil padec verjetno opazen. V zasebnem sektorju, kjer je članstvo že nižje, pa bi lahko bil učinek močnejši. Sindikati že zdaj opozarjajo, da je članarina njihov glavni vir financiranja, zato bi sprememba lahko oslabila njihove finančne in organizacijske zmogljivosti.
Članstvo v sindikatih že tako upada. Iz okoli 40 odstotkov v 90. letih prejšnjega stoletja se je znižalo na približno 21 odstotkov. Članstvo je višje v javnem sektorju, nižje pa v zasebnem.
Adriana H. Lampe
