Tudi v Adlešičih so obeležili dogodek: »Ta veseli dan kulture«, kakor že od leta 2000 imenujemo 3. december – obletnico rojstnega dne našega velikega poeta Franceta Prešerna.
Davnega leta 1922 pa je bilo na pobudo nadučitelja Theodorja Juliusa Račiča, bolje poznanega pod imenom – Božo Račič – Kume, ustanovljeno Prosvetno društvo Adlešiči.
Pozneje je to delovalo pod imenom Društvo kmečkih fantov in deklet Adlešiči, po II. svetovni vojni, ko je bilo delovanje spet mogoče je bilo to Kulturno društvo Adlešiči in na pobudo takratnega predsednika Alojza Cvitkoviča (Tajnikovega Lojzeta) in soglasju družine Račič, dobi leta 1988 današnje ime Kulturno umetniško društvo Božo Račič Adlešiči. Pred časom pa so prišli na dan tudi podatki, da je še pred formalno ustanovitvijo društva v Adlešičih, Kume ustanovil tudi Tamburaško skupino, ki še vedno ohranja tradicijo igranja na instrumente po verziji Farkaš. Prav to je sedaj v postopku vpisa v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.
V bogatem kulturnem programu so svoje talente predstavili mali in veliki umetniki. Prav vsi smo bili ganjeni ob nastopu osnovnošolske skupine Kresničke, ki bodo podmladek društva. Kot gostje so nastopili Ljudski pevci iz Bizeljskega in citrarska skupina Citroprekelj. KUD Božo Račič Adlešiči se je predstavilo z delom vseh svojih sekcij: Folklorno skupino, Tamburaško skupino, pevsko skupino Kresnice in kulinarično in rokodelsko skupino Pečkarke. Žal zaradi trenutnih težav nista mogli nastopiti pevski skupini Prelci in Kresnice-Predice.
S svojo prisotnostjo sta nas razveselila tudi Kumetova vnuka: Mojca Račič in Bojan Bazelj. Mojca (kustosinja in bibliotekarka v Slovenskem etnografskem muzeju) je tudi na kratko predstavila lik in delo dedka Boža Račiča – Kumeta, ki je v Adlešičih resda služboval le 5 let (1919-1924) a je v kraju pustil neizbrisen pečat in z njim ostal povezan vse življenje – tako, da veliko Slovencev misli, da je bil tudi rojen v Beli krajini. Boris Grabrijan se je v pogovoru ozrl v preteklost prosvete v Adlešičih. Čeprav se kot prvi pomemben nastop Adlešiške folklore omenja nastop 12. junija 1908 na Dunaju, ob priložnosti proslave 60 letnice vladavine cesarja in kralja Franca Jožefa I. Habsburškega, pa je sedaj znano da so nastopili tudi na 50-obletnici njegovega vladanja na proslavi v Črnomlju leta 1898 in ker so Črnomaljci praznovali tudi 40-letnico 1888 so bili prav mogoče prisotni že takrat, a takšnega zapisa (še) nismo zasledili. Sicer pa je v Adlešiški konec prosveta gotovo prišla že okrog leta 1810, ko je bila ustanovljena Ljudska šola. Svojo zgradbo dobi šele leta 1860, ko steče tudi reden pouk, čeprav je ta občasno in okrnjeno potekal že veliko prej. Tako rojeni Adlešičani kot ljudje, ki so v tem okolju delovali so pomembno prispevali k razvoju kulturne zavesti. Kot prvi znani kulturnik iz naših logov je znan župnik Jurij Grabrijan-Iveč, ki je kot študent bogoslovja 1822 leta napisal prvo narodno-prebudno pesem, ki omenja Slovenijo; Krajnska Slovinja : Pomagaj Večni in Dobrotni, Popisat jezik mi sirotni, Ki mater ‘ma, – je ne pozna, In berž, ko uma kaj dobiva, Ga precej ptuji duh zaliva, In ptuji veter mu pihlja… Zelo pomemben je bil tudi župnik Lavoslav Gorenjec Podgoričan, sicer tudi pisatelj, pesnik in prevajalec (prevodi Gogolja in Turgenjeva in čeških ter poljskih avtorjev). Kaplan Jurij Humar znan pod vzdevkom »čudodelnik s Primskovega« je ustvaril ogromno del – med drugim tudi univerzalni jezik pasigrafija – predhodnico esperanta. Učitelj Matjaž Germ, izvedel veliko izobraževalnih aktivnosti tudi za odrasle, vzpostavil prvi šolski vrt in čebelnjak. Vinko Šeringer, občasno poučeval v Adlešičih, večino kariere delal na Hrvaškem (avtor več slovarjev in prvega Bon-Tona – kako se ponašati i odjevati u boljem društvu). Trikratni vitez Ivan Feliks Šašelj, 38 let župnik v Adlešičih, avtor vsaj 7 knjig in 200 člankov. Josip Germ, akademski slikar in šolani pevec. Dr.Juro Adlešič – Tojagin, ljubljanski župan, pisatelj, posnel 30 voščenih valjev z narodnim petjem v Adlešičih in na Preloki in uresničitelj številnih zamisli arhitekta Plečnika. Častni občan Adlešič dr. Niko Zupanič-Švarski utemeljitelj etnologije v Sloveniji. Miha Vahen, učitelj v Miličih, Marindolu in tudi Adlešičih, zborovodja partizanskih zborov in prvega povojnega adlešiškega mešanega pevskega zbora. Kulturna skupina XIV divizije je nekaj časa preživela in delala v Adlešičih – med njimi ddr. Franc Ločniškar, ki opravi natančen popis kmetijstva adlešiške občine (vključno z opisom avtohtone belokranjske pramenke). Barbara Husič – Komančeva Bare – ljudska pesnica, ki med vojno in po njej objavlja preproste pesmi in je tudi prva mentorica bolj znani sosedi Faniki Požek – od Doljnih Kraljev, ki je napisala več kot 700 pesmi za 70 narodno zabavnih pesmi. Ljudska pesnica Nežka Raztresen – Financarova, je v samozaložbi izdala 5 pesniških zbirk. V Adlešičih rojeni Marko Račič, je kot vrhunski atlet, olimpijec ponesel sloves Bele krajine po vsem svetu in je tudi avtor ali soavtor več knjig s področja športa.
Tukaj smo omenili le preminule kulturnike; med še živečimi pa so tudi afirmirani in perspektivni ljudje adlešiških korenin.
Četrt stoletja pa KUD Božo Račič Adlešiči zelo uspešno vodi Majda Veselič – Brdarova, ki je v nagovoru pohvalila delo vseh članov, še posebej pa izpostavila angažma Tončke Jankovič-Miljekove in Vide Novak-Vučeče. Seveda se je spomnila dela vseh znanih preteklih članov in predsednikov, ki so društvo vodili pred njo: Alojz Cvitkovič – Tajnik, učiteljica Marija Švajger, Pavla Mikložič – Financarova, Drago Vlašič in Majda Škof – Grgoča.
Društvo je podelilo tudi zahvale za sodelovanje vsem akterjem v okolju, ki pomagajo pri uspešnem delovanju kulturnikov: JSKD Črnomelj, KS Adlešiči in JZ Krajinski park Kolpa. Dogodek sta brezhibno povezovali nadobudni mladenki Neja Veselič-Jurasova in Manca Kapele.
Da bi imeli naši zanamci pri praznovanju 200 letnice društva več informacij so s pomočjo Tilna Hudelje in Uroša Raztresena vse dogajanje posneli in lahko le upajo, da bo ta elektronski zapis mogoče prebrati tudi stoletje pozneje.
Fotografije z zanimive prireditve (za povečanje kliknite na fotografijo):
Avtor: Boris Grabrijan
Fotografije: Tilen Hudelja in Uroš Raztresen
