Udeleženci Akademije Jožeta Pučnika in Nove politike so se v soboto podali proti Kočevskem. Vodil jih je Matija Ogrin, slovenski literarni kritik, literarni zgodovinar, publicist, ki je zelo aktiven tudi v društvu Nove slovenske zaveze, društvu, ki neguje spomin na upornike proti revolucionarnemu gibanju med vojno in po njej.
Udeležencem je po poti spregovoril o razlogih, zaradi katerih je potrebno ohranjati plemeniti spomin na mučence komunizma.
Razbijali so po vratih. “Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.” (Janko Maček, Zaveza, št. 68)
Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez tisoč je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo. Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture.
Po odhodu iz Kočevskega roga je udeležence v Kočevju sprejel predsednik OO SDS Kočevje Luka Bubnjić. Predstavili so jim zgodbo o Kočevarjih, katero v svoji diplomski in kasneje doktorski raziskovalni nalogi opisuje Dr. Anja Moric.
Na območju Kočevske so se skozi stoletja odvijale najrazličnejše in pogosto zelo tragične človeške zgodbe in usode. V 14. stoletju so tja Ortenburžani naselili koloniste, ki so se nato skupaj z rojaki Slovenci, 600 let borili z negostoljubnostjo okolja. Deželo so v 15. in 16. stoletju pestili turški vpadi, gospodarska kriza v tridesetih letih dvajsetega stoletja pa je povzročila množična izseljevanja prebivalstva.
V stoletjih bivanja Kočevarjev na Kočevskem se je oblikovala njihova svojstvena kultura. Njen najbolj specifičen element je bilo staro nemško narečje kočevarščina.
Kočevski Nemci, ki danes živijo v Avstriji, Nemčiji, Kanadi in ZDA, teritorialno identiteto ohranjajo preko spomina na svojo bivšo domovino. Identifikacijska prostorska orientacija preseljenih Kočevarjev se izraža na močno čustven način. Večina jih namreč žaluje (imajo domotožje) za svojim prvim domom – prostorom, ki jim je dajal občutek domačnosti, vendar pa menijo, da je za vrnitev tja prepozno. Večina teh preseljenih Kočevarjev in njihovih mlajših, po preselitvi rojenih generacij, včasih obišče Slovenijo. Drugi pa so z njo povezani simbolno – skozi mit o skupnem izvoru, o prednikih, ki so se naselili na območje Kočevske v 14. stoletju in skozi skupne zgodovinske spomine na 600 let življenja na Kočevskem.
Iz Kočevja so udeleženci pot nadaljevali proti Ribnici. Tam nas je sprejel poslanec Jože Tanko, ki je zbranim na kratko predstavil zanimivosti in posebnosti občine Ribnica.
Misel ob zaključku dneva udeležencev: “Da bi nas naša pregovorna razdeljenost nikoli več ne privedla do tako ekstremnih razmer, ko bi si nekdo v imenu ideologije vzel v roke pravico odločati o življenju in smrti svojega političnega nasprotnika.”
K. R.
