Na nedeljskih volitvah bomo izbirali predsednico ali predsednika, ki bo Slovenijo vodila ali vodil v naslednjih petih letih. Izbirali bomo med devetimi kandidatkami in kandidati. Na portalu Moja Dolenjska smo želeli predstavitev dve: kandidatko s podporo največje vladne stranke in kandidatko s podporo največje opozicijske stranke. To sta dr. Maja Makovec Brenčič (SMC) in Romana Tomc (SDS).
Čakali smo, katera od njiju bo obiskala Dolenjsko. Dočakali pa smo le Romano Tomc. Ne glede na to smo Maji Makovec Brenčič poslali nekaj vprašanj in jo prosili za odgovore. Teh nismo dočakali. Zato danes objavljamo le intervju z Romano Tomc. Očitno je tudi edina, ki ji je mar za naše kraje.
Romana Tomc je bila ob obisku Novega mesta, 10. oktobra, med drugim tudi gostja v studiu novomeške televizije Vaš kanal. Srečala se je tudi z vodilnimi Komunale Novo mesto in s predsednikom uprave in generalnim direktorjem Krke, d. d., Jožetom Colaričem. V nadaljevanju je obiskala še nekatere druge kraje, med drugim se je ustavila tudi pred nakupovalnim središčem Qulandia, kjer je doživela prisrčen sprejem.
Tam smo jo srečali tudi mi in ji postavili nekaj vprašanj. V nadaljevanju preberite, kaj nam je povedala.
Kot portal med drugim pokrivamo območja Dolenjske, Belo krajino in Kočevsko-ribniško. Ali poznate naše področje in problematiko ljudi, ki tu živimo?
Novo mesto je pomemben del mojega doma, saj tu preživim kar nekaj časa, ki mi je odmerjen v Sloveniji. Tako sem tudi seznanjena s težavami, s katerimi se srečuje prebivalstvo tega dela Slovenije. Zavedam se večjih še neuresničenih infrastrukturnih projektov, npr. dela tretje razvojne osi od Novega mesta do meje s Hrvaško, pa izgradnje 3.b razvojne osi od Ljubljane do hrvaške meje.
Brezposelnost je v tem delu zaradi uspešnih gospodarskih gigantov, kot so Krka, Revoz, Adria Mobil, TPV, relativno nizka, vendar pa je zaskrbljujoča strukturna brezposelnost. Torej ljudje, ki so nezaposljivi, zaradi svoje starosti ali izobrazbe. Še vedno ni ustrezno rešeno sobivanje z romsko etnično skupnostjo.
Vidi se, da vam je Dolenjska zelo pri srcu …
Dolenjska je lepa dežela. Pogosto se gibljem po njej. Všeč mi je mir, ki ga okusiš v tukajšnji naravi, in dejstvo, da mestnega hrupa res ni veliko. Visok turistični potencial se kar ponuja. Za zdaj je izkoriščen zgolj manjši del, so pa nastavki obetavni (vinogradništvo, wellness, možnosti rekreacije v naravnem okolju). Podobno je na področju sodobnih oblik kmetovanja. To je prednost tega območja, ki bi ga lahko torej še bolje izkoristili. Pomoč državne politike vidim tu predvsem v zagotavljanju ustrezne infrastrukture, ki je pogoj oz. ključna stvar za razvoj območja.
Omenjate gospodarstvo, infrastrukturo, ste velika poznavalka več področij, strokovno usposobljena, kako pa sicer ocenjujete zatečeno stanje v Sloveniji?
Statistično gledano so podatki dobri, vendar to še ne pomeni, da smo lahko mirni. Celo nasprotno. Pod površjem se skrivajo težki strukturni problemi, ki jih že nekaj let odlagamo na stran. Posebej me skrbi stanje na pokojninskem področju in v zdravstvu, nekaj pa bomo morali prav gotovo narediti za povrnitev zaupanja v institucije pravne države. Tudi na trgu dela smo soočeni z velikim razkorakom med ponudbo in povpraševanjem, kar kaže na to, da se naš šolski sistem ne prilagaja dovolj hitro. Imamo srečo, da se v Evropi gospodarstvo krepi, kar ima ugodne posledice tudi pri nas. Zato je to prava priložnost, da ukrepamo. Res je, da je najlažje pogledati stran od resničnih izzivov, vendar to ni rešitev. Vsaj za odgovorne politike ne.
Kakšni razlogi so vas sicer vodili k temu, da ste se odločili za kandidaturo za predsednico države?
S stanjem v naši državi je zadovoljen le malokdo. Politična kultura je na zelo nizkem nivoju, ljudje preprosto ne verjamejo več, da lahko kaj spremenijo. Velja prepričanje, da so politiki daleč od ljudi, da jih pri njihovih odločitvah ne vodijo interesi ljudi, ampak skrbijo le zase. Tudi s funkcijo predsednika države ni nič drugače. Pa bi moralo biti. In verjamem, da je lahko. Zato kandidiram. Ker ne želim stati ob strani, ampak želim aktivno prispevati k temu, da se stanje spremeni.
Gre za najvišjo funkcijo v državi, zato odločitev ni bila lahka. Zame to ni avantura za večjo prepoznavnost ali ogrevanje pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo naslednje leto, ampak zelo velik izziv in odgovornost. Do predsedniške funkcije namreč čutim veliko spoštovanje. Tako pomembno odločitev, lahko nekdo, ki je odgovoren, sprejme le po resnem notranjem premisleku o tem ali ima kot oseba prave vrednote, ki jih mora imeti predsednik, ali ima dovolj izkušenj in znanja ter tudi ali ima dovolj energije, da bo lahko izpolnil visoka pričakovanja. Ocenila sem, da imam vse troje. Ljudje, ki so mi ves čas izražali podporo in me utrjevali v prepričanju, da sem prava oseba za ta položaj, so mi dali dodatno spodbudo.
Vaš slogan je Spoštujmo in sodelujmo. Zakaj ste si izbrali ravno to, je v državi premalo spoštovanja in sodelovanja?
Po mojem mnenju v našem političnem prostoru vlada veliko pomanjkanje spoštovanja in sodelovanja. Vsak vztraja na svojem bregu, brez pripravljenosti poslušanja in upoštevanja drug drugega. Takšna razdvojenost nas hromi. Skrajni čas je, da jo presežemo. Zato sem si ti dve besedi izbrala tudi za slogan kampanje. Verjamem, da bom kot predsednica države zmogla narediti korak naprej. Vem, kje smo in vem, kam moramo iti. Sem človek povezovanja in ne razdruževanja in prepričana sem, da bom znala to prenesti tudi v širši politični prostor.
Kako sicer dojemate funkcijo predsednika države? Nekateri namreč navajajo, da predsednik nima večjih pristojnosti, da gre za protokolarno funkcijo in podobno. Se strinjate s tem?
Morda se zdi, da gre pri predsedniku republike bolj za protokolarno funkcijo, pa vendar, sama menim, da lahko tisti, ki je predsednik države, doda veliko osebno noto, če funkcijo opravlja v duhu tega, da je neke vrste neformalna, moralna in tudi politična avtoriteta. Da to postane, mora najprej uživati spoštovanje ljudi okoli njega. Do tega pa pride na podlagi lastnosti, ki jih ima, dejanj, ki jih naredi. Ko to doseže, ima tudi neformalno moč, da vpliva na odločitve o življenju v državi. Seveda ne neposredno, ker imamo za to vlado in poslance, ampak posredno, kot avtoriteta, ki jo upoštevajo, ko se oglasi.
Za zdajšnjega predsednika, tudi kandidata, Boruta Pahorja nekako velja, da je celoten svoj mandat posvetil predvsem kampanji za drugi mandat. Večinoma se sploh ni oglašal, pogrešali smo ga v ključnih trenutkih za državo. Kako bi vi ocenili delovanje zdajšnjega predsednika s tega vidika?
Pravijo, da se kampanja za naslednji mandat začne dan po izvolitvi. To je aktualni predsednik očitno vzel zelo zares. Vendar se naslednji dan po izvolitvi začne tudi resno delo. Sem spadajo pomembne državniške odločitve, odzivanje na težave, s katerimi se neposredno srečujejo ljudje in odzivanje na dogodke, ki zaznamujejo naš prostor. Seveda še mnogo več.
Če predsednik resnično živi in diha z ljudmi, potem ve za vse težave in ima mnenje o vsem. Ni pa nujno, da se tudi oglaša ves čas. Prav gotovo pa se mora oglasiti takrat, ko gre za ključna vprašanja razvoja države, vzpostavitve in ohranitve državotvornosti, enotnosti naroda in tudi ob vprašanjih, ki so pomembna za ohranitev sočutja ter sodelovanja med ljudmi.
Kaj boste spremenili, kako boste delovali, če boste izvoljeni?
Zagotavljam vam, da bo moj prihod v predsedniško palačo prinesel nekaj sprememb. Ključno se mi zdi, da se bom pri svojem delovanju držala mojega predvolilnega slogana, lahko bi rekla tudi najpomembnejšega cilja, ki ga želim doseči kot predsednica. To je več spoštovanja in več sodelovanja v najširšem pomenu. Ne delam si iluzij, da bo to lahko, verjamem pa, da je mogoče. Z vztrajnostjo, odločnostjo in dostojanstvom.
