“V Sloveniji se odvija venezuelski scenarij. Nekako demokratično izvoljena oblast, pa prosta zavor in ravnotežij, navajena vladanja s pomočjo pravnikov, ne pa tudi pravno, bo na vseh področjih postopno uvajala avtoritarne socialistične vzorce,” pravi profesor, nekdanji minister in publicist dr. Žiga Turk. In prav ima.
Tako v novi številki tednika Demokracija prispevek uvodoma začne znani novinar Jože Biščak.
In nadaljuje:
Težko je seveda reči, da je Slovenija (že) socialistična država. Vsaj na deklarativni ravni je še vedno demokratična, zagotovo pa pod vlado Roberta Goloba, kjer ima velik vpliv stranka Levica, drsi v socializem. Socialistični vzorci so se kazali že v vseh preteklih levih vladah (Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec), a sedanja vlada kaže nagnjenje, da s pomočjo »prebujenih neumnosti«, kot je na družbenem omrežju Twitter zapisal Turk, mlado državo tudi uradno popelje (nazaj) v avtoritarne vode, kjer smo Slovenci pod komunisti nekoč že bili. Z ustavo podkrepljena demokratična ureditev pri tem ni nobena ovira. Še več.
Kot lahko spremljamo tudi drugje po svetu, ljudje s totalitarnimi nagnjenji izkoriščajo demokratične institucije za dosego cilja, ki je tudi končni cilj vsakega levičarja: da smo vsi enaki – v revščini. Socializem namreč nikjer in nikoli ni deloval, prinašal je samo bedo, revščino, lakoto in obup, v 20. stoletju je odgovoren za smrt več kot 100 milijonov ljudi.
“Neposredna” demokracija
Bilo je pred dobrimi osmimi leti, malo po tistem, ko je Levica prvič prišla v parlament (takrat še kot Združena levica), ko je skupina njenih poslancev z venezuelskim predsedniškim letalom odpotovala v »raj« ob severni obali Južne Amerike. Najnovejša »pridobitev« socialistične vlade v Caracasu je bila takrat pomanjkanje otroških plenic, za kar so bili kakopak krivi zlobni kapitalisti. Miha Kordiš, eden ob potnikov v Venezuelo, je bil kljub temu navdušen nad državo (kjer ni zmanjkalo samo plenic in toaletnega papirja, ampak tudi hrane), saj se veliko pogovarjajo (in malo delajo), kar je izraz »neposredne demokracije«.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
M. D.
