3. junija 2018 so potekale devete volitve v Državni zbor RS. Razpisane so bile predčasno, kar se levim vladam ni zgodilo prvič. Zagotovo pa je to eden od pokazateljev operativne nesposobnosti, neučinkovitosti ter nekompetentnosti njihovih voditeljev. A to je že druga zgodba in o njej kdaj drugič.
Vrnimo se na volilno nedeljo 2018. Slovenska demokratska stranka z 222.042 glasovi volivcev in volivk ni bila le zmagovalka volitev, ampak je bila zmagovalka z veliko razliko. Drugo uvrščena Lista Marjana Šarca je prejela 112.250 glasov oziroma kar 109.792 glasov manj. Tretjeuvrščeni so bili Socialdemokrati. Prejeli so približno toliko glasov, kot ima Janez Janša samo sledilcev na Twitterju. Skratka, volivci so jasno in nedvoumno pokazali, komu najbolj zaupajo in koga si želijo na oblasti.
Politika izključevanja
Pa je takrat novo ustoličeni državni zbor sledil volji ljudstva?! Na žalost ni. Poraženci volitev so z izključevalno politiko oblikovali vlado, ki pa je bila tako že na samem začetku obsojena na propad.
Mi smo, kot demokrati, zavezani k spoštovanju parlamentarne demokracije, spoštovali oblikovanje Šarčeve vlade, čeprav se z njo nismo strinjali. Pustili smo ji 100 dni miru, sicer nenapisano pravilo, ki omogoča postavitev vlade in začetek njenega delovanja. Nismo rušili, nismo se posluževali politike, katere namen je destabilizacija države znotraj in zunaj nje, ker se zavedamo, da takšna politika škodi državi in predvsem ljudem. Narodu, ki od politike pričakuje oblikovanje pogojev za razvoj, napredek in blaginjo vseh.
Obnašali smo se kot konstruktivna opozicija, ki je predlagala mnoge dobre zakonske predloge, ki jih s strani Šarčeve vlade ni bilo. Mimogrede, to je bil čas, ki se bo v zgodovino zapisal tudi po najkrajših sejah vlade in državnega zbora, saj leva koalicija ni imela nikakršnih idej in konkretnih zakonskih predlogov. Nismo klicali ljudi na ulice, čeprav se je izključevalna politika vladajoče koalicije samo še stopnjevala.
Parlamentarni dialog je zamenjal fanatičen, agresiven in primitiven diskurz izključevalne politike levice, ki je na ta način želela predvsem prikriti vsebinski manko in nesposobnost svoje vlade. Vse to je bilo pospremljeno s popolno podporo prevladujočih medijev, ki se niti niso več sprenevedali in skrivali za masko t. i. neodvisnosti, ampak brezsramno igrali vlogo vladnega PR-ja. A tudi to ni zadostovalo za preživetje Šarčeve vlade. Ko je v državi s pojavom pandemije koronavirusa nastopil kritični moment, ki je zahteval hitro odzivnost in konkretne rešitve, so se samorazpustili.
Notranji sovražnik – metoda, kjer se srečata Hitlerjev nacionalsocializem in leninizem
Od neke resne politike bi pričakovali, da bo s priznanjem poraza v najbolj težki situaciji stopila korak nazaj in v skladu s parlamentarno prakso pustila oblikovanje desnosredinske vlade. Kljub zahtevnim razmeram v državi, ko je šlo za reševanje življenj, se to ni zgodilo. Še več, svojo agresivno in izključevalno politiko so samo še stopnjevali. Namesto ponujenega sodelovanja in iskanja skupnih rešitev v dobro ljudi, so se raje oprijeli njihove stare priljubljene metode iskanju notranjega sovražnika, ki sta ga poosebljala SDS in Janez Janša.
Gre za metodo, ki so jo levičarji posvojili od Leninovega socializma in Hitlerjevega nacionalsocializma ter jo kruto uporabili v Titovi Jugoslaviji. Na to nas opominja preko 700 odkritih morišč in pričevanja ljudi, ki jih je zgolj zaradi napačne besede ali nedolžnega vica za nekaj let vzela noč. Metoda iskanja notranjega sovražnika je vtkana v njihov DNK.
Svoje sicer maloštevilne podpornike so priklicali na ulice, še predno se je oblikovala sedanja vlada. Tudi čas epidemije in širjenje nalezljive bolezni jih ni ustavilo. Ogrožanje drugih in število smrtnih žrtev jim ni prišlo do živega. Smrtne žrtve so zanje kolateralna škoda za dosego ciljev. A tudi te so izkoriščali za obračun z vlado Janeza Janše. Ko je ta vse svoje sile usmerjala v reševanje življenj ob znani predpostavki leta zanemarjenega zdravstvenega sistema, ko je vlada v kriznih trenutkih s številnimi ukrepi pomagala ljudem in gospodarstvu, se je leva opozicija s politiko rušenja na vse pretega trudila destabilizirati državo znotraj in zunaj meja.
V tujino preko oblikovanega sistema v sozvočju medijskih družbenopolitičnih delavcev izvažajo laži in vladi pripisujejo to, kar dejansko počnejo oni. Krčevito branijo popolno medijsko nadvlado, pravosodni sistem, v katerem tranzicija ni dovoljena, in oblikovane elite globoke države.
Prav nič spontani, ampak povsem organizirani, čeprav neprijavljeni shodi – mimogrede, na ta način se je organizator izognil obveznostim, ki veljajo za vse, ki shode organizirajo – s primitivnimi in grotesknimi sporočili so nakazovali, da želijo s peščico podpornikov, med katerimi so tudi skrajne leve anarhistične skupine (Antifa) in privilegirane nevladne organizacije v prvih bojnih vrstah z ljudmi, ki nimajo nobenega spoštovanja do naše države, čeprav je njim in njihovim staršem velikodušno ponudila zatočišče, ko so ga potrebovali.
Krvave mize, pozivi k likvidaciji SDS in njenega predsednika, razbijanje po ulicah in goreči stoli pred državnim zborom so znane metode totalitarizmov vseh barv. Ko so leta 1933 v Nemčiji rjavosrajčniki z akcijo prepovedali ljudem vstope v judovske trgovine, se s tem številni Nemci niso strinjali. A to niso povedali odločno in na glas. Nekaj let zatem je sledila kristalna noč, ki je zlovešče napovedovala holokavst. Ko so v času državljanske vojne na naših tleh izginjali tisti, ki niso pristali na komunistično revolucijo in prevrat političnega sistema, so se polkna sosednjih hiš le tiho zapirala. Strah je bil prevelik, čeprav je to mnoge preganjalo vse njihovo življenje*.
SDS branik demokracije in prava izbira za prihodnost
Izhajajoč iz zgodovinskih dejstev in boleče izkušnje mnogih v SDS ne bomo dopustili ali celo klonili pred ideologijo zastraševanja in sovraštva, ki želi s politiko razdvajanja našo deželo ponovno vrniti na razpotje. Ostali bomo branik demokracije in vrednot osamosvojitve. Mi bomo gradili naprej. Za blaginjo vseh. Za ustvarjalno mladost in prijetno starost. Državljani pa bodo še naprej svojo oblast izbirali na volitvah.
*Ulrike Meinhof, ena od voditeljic teroristične organizacije Frakcije rdeče armade (RAF) (skrajno leva nemška teroristična organizacija, ki je zlasti v sedemdesetih letih najbolj intenzivno pobijala, ugrabljala in izsiljevala ideološke sovražnike) je med drugim izjavila, da je antisemitizem v resnici sovraštvo do kapitalizma.
Avtorica: Anja Bah Žibert, poslanka Slovenske demokratske stranke
