Tanja Fajon je na volitvah marca 2026 izgubila mandat in se politično poslavlja. Kljub temu je konec aprila 2026 odletela v Brunej na 25. ministrsko srečanje EU–ASEAN. Medtem ko za obiske na Cipru, v Dubrovniku ali na Zahodnem Balkanu očitno ni časa (ali interesa), se za oddaljene azijske forume vedno najde.
V mandatu od 2022 do 2026 je opravila vsaj štiri do pet takih dolgih medcelinskih obiskov v ASEAN in indo-pacifiško regijo (Vietnam, Indonezija, Tajska, Filipini, Brunej …).
Skupni neposredni stroški teh potovanj za davkoplačevalce so verjetno med 70.000 in 120.000 evrov – samo za letalske karte v poslovnem (business) razredu, hotele, dnevnice in delegacije. Če prištejemo odprtje veleposlaništva na Filipinih in druge spremljajoče izdatke, se številka še precej dvigne.
In kaj smo za ta denar dobili?
Slovenski izvoz v države ASEAN predstavlja manj kot 0,5 % celotnega izvoza Slovenije. Tudi po vseh teh obiskih in politični promociji regija ostaja marginalna za naše gospodarstvo. Oddaljenost, visoki transportni stroški in močna konkurenca velikih držav pomenijo, da realne dodatne koristi za slovenska podjetja ostajajo skromne – verjetno v nekaj milijonih evrov na leto, težko merljivo.
Glavni razlog za aktivnost ni bil torej pragmatičen gospodarski interes, temveč geopolitična agenda EU – diverzifikacija od Kitajske, indo-pacifiška strategija in multilateralno signaliziranje. To je seveda legitimna zadeva na ravni Bruslja. Vprašanje pa je, zakaj majhna Slovenija temu namenja toliko časa, energije in denarja ravno v trenutku, ko se ministrica politično poslavlja.
Ko gre za bližnje sosede, Zahodni Balkan ali realne ekonomske partnerje, je zanimanja manj. Ko pa gre za fotogenične azijske ministre in “velike teme” globalnega reda, se najde prostor v agendi – tudi v prehodnem obdobju po volilnem porazu.
To ni samo vprašanje ene ministrice. Gre za širši vzorec slovenske zunanje politike: raje letimo daleč, kjer lahko ponavljamo evropske fraze o “pravilih temelječega reda”, kot da bi se resno in sistematično ukvarjali z regijo, v kateri imamo dejanske interese in vpliv.
Davkoplačevalci imamo pravico pričakovati, da bo zunanja politika Slovenije predvsem pragmatična in usmerjena v koristi države – ne v diplomatski turizem in osebno profilacijo. Posebej v času, ko se proračun krči in ko bi vsak evro lahko porabili bolj smiselno doma ali v neposredni soseščini.
Ali res potrebujemo, da se odhajajoča ministrica še zadnjič slika v Bruneju, namesto da bi urejeno predala posle nasledniku? Kaj menite vi?
Adriana H. Lampe
Država Brunej leži na severozahodni obali otoka Borneo, v jugovzhodni Aziji s skoraj pol milijona prebivalci, ki živijo na površini okoli 5.800 kv. km. Država je sestavljena iz dveh ozemeljsko ločenih kopenskih delov, oba na severu mejita na Južnokitajsko morje, preostanek pa obkroža Malezija.
Vrednost BDP države Brunej je 83,4 milijona evrov. Sultan Hassanal Bolkiah ima že desetletja praktično neomejeno moč v tej bogati državi. Njegova palača Istana Nurul Iman, ki je uradno največja rezidenca na svetu, se ponaša z osupljivimi 1788 sobami in 257 kopalnicami. Brunejsko bogatstvo so predvsem veličastne mošeje in palače.
Sultan ima tri žene, pet sinov in sedem hčerk in je med najbogatejšimi monarhi na svetu.
M. D.
