Pisali smo že o kalvariji, ki jo doživlja nekdanji sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča Zvjezdan Radonjić, ki si je upal javno razkriti, kako so na sodišču pritiskali, naj obsodi Milka Noviča, obtoženega umora direktorja kemijskega inštituta Janka Jamnika. Zdaj je nekdanjemu kolegu sodniku v bran stopil nekdanji sodnik Boštjan Penko.
Penko se je oglasil v pismih bralcev v Dnevniku, in sicer po tistem, ko so Radonjića prisilno privedli na celjsko sodišče, kjer mu očitajo žaljive obdolžitve ene od sodnic in tožilke, in ko je prebral, da tožilstvo Radonjića kot prvega sodnika v Sloveniji preganja zaradi domnevno naklepni krivičnega sojenja v zadevi Novič, ker v sojenju pooblaščencu Jamnikove žene ni dovolil, da sodeluje v nekaterih delih glavne obravnave. Takole je v Dnevniku zapisal Penko, sicer današnji odvetnik.
“Dragi Zvjezdan, pred dnevi sva se po naključju srečala na hodniku celjskega okrožnega sodišča – ti v civilu, v spremstvu dveh policistov, na klopi pred razpravno dvorano, jaz z odvetniško togo prek roke, stopajoč pred stranko, ki jo zagovarjam v kazenskem postopku, kar počnem že več kot šestnajst let …
Občutek imam, da je bilo najino rokovanje tisti četrtek, preden so te vklenili v lisice, vsaj zame skoraj simbolno dejanje – izkaz zavezništva in medsebojnega spoštovanja, temelječega na vrednotah, ki jih deliva kot bivša sodnika in kot človeka. Sam sem sicer sodniško togo slekel že v letu 2001, nato pa po nekajletni tožilski karieri, podobno kot ti končal z lisicami na rokah zaradi absurdnih očitkov, da sem zlorabil svoj uradni položaj. Nikdar ne bom pozabil, da si bil takrat kot sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani eden redkih, z imenom in priimkom podpisanih uglednih posameznikov (ne edini, da ne bo pomote), ki si se javno, argumentirano in odločno postavil meni v bran – čeprav nisva bila osebna prijatelja in čeprav te, razen tvojega notranjega čuta za prav in pravično ter pokončne osebne drže, k temu ni nihče silil ali nagovarjal …
Iz lastnih izkušenj vem, da si bil kot sodnik pri utemeljevanju svojih stališč in sprejemanju procesnih odločitev pripravljen tudi prestopiti mejo pravnega formalizma, če si bil prepričan, da je to treba storiti v smeri pravičnejše, pa tudi učinkovitejše rešitve spora. Če se spomnim zdaj že ponarodelih besed pokojnega Franceta Bučarja: tako kot on v svojstvu predsednika državnega zbora Republike Slovenije, tudi ti kot sodnik v razpravni dvorani nisi dovolil “afne guncat”, z zaznavno razliko v razmerju do marsikaterega sodnika, ki državnim tožilcem še vedno dopušča dominanten položaj – da si ti pri uveljavljanju avtoritete v celoti upošteval načelo enakosti strank v kazenskem postopku …
Dragi Zvjezdan, ne glede na tvoj, zelo specifičen značaj, sem v nekaj povsem prepričan: tebi očitati naklepno krivično sojenje je za moje pojme nedostojno ravnanje. Si drugačen od ostalih sodnikov, vendar zame še vedno Sodnik z veliko začetnico, pokončen, odločen, načitan, pošten in pravičen. In zato ker si tak, ne glede na to, kakšen bo formalni rezultat postopkov, ki se vodijo proti tebi, ob pogoju, da boš tudi v sedanji stiski uspel ohraniti osebno integriteto, te bitke ne moreš izgubiti.”
A. V.
