Referenduma o pobijanju bi morali preprečiti. Prav neprijetno sem bila presenečena, ko sem danes zjutraj (28. 5. 2024) slišala izjavo, da bi morali biti referendumi obvezni.
V eter je to srčno željo večine članov Sorosovih nevladnih organizacij poslal eden od skrajno levih slovenskih radiev.
Zakaj? Zakaj nespodobna referenduma na volitvah v parlament EU? Ali zato, da bi preprečili resnost teh volitev? Še zlasti pa resnost razprav o delovanju EU in Sloveniji? Ali so nam komunisti prav zaradi tega vsilili oba nespodobna referenduma za popestritev predvolilne kampanje, ker so za levo stran slovenske komunistične politike menda resni pogovori o EU in Sloveniji preveč dolgočasni? Ne, ne verjamem. Leva oblast, ki zdaj do onemoglosti zatira slovenski narod, ima resnejše namene z obema referenduma. Za pobijanje ji gre. Za množično pobijanje slovenskega naroda, ki naj bi si tokrat smrtno obsodbo podpisal sam. Z referenduma o evtanaziji in svobodnih drogah. Tako lahko sklepamo, ko poslušamo slovenske skrajno leve medije. Da, vsi so komunistični, skrajno levi.
Na slovenski levici namreč ni nič več sredinskega, razen sredinca, ki ga ta politični del neprestano kaže svojemu – že napol izumrlemu – slovenskemu narodu. Tokrat bi ga novi komunisti, ki so prefinjeno, skoraj v duhu samaritanstva, nahujskali državljane, da stari in bolni samo odjedajo kruh mladim in zdravim.
Sredinec kaže slovenskemu narodu sedanja komunistična oblast pod vodstvom dr. Goloba. In sredinec kažejo številni priseljenci z Balkana in ilegalni migranti z vsega sveta, že povsem manjšinskemu slovenskemu narodu v svoji lastni državi, če ta – manjšinski – slovenski narod sploh je še narod. Če je sploh še pravi narod, s svojo – tudi politično – udejanjeno oziroma uresničljivo voljo do svojega obstoja, dela ali ustvarjanja v lastni državi. Če sploh ima, ta narod, še vse lastnosti suverenega političnega subjekta, torej lastnosti nacije, državnega naroda.
V Sloveniji so namreč že spet gospodarji tujci. Tokrat so to priseljenci skoraj z vsega Balkana in drugih delov sveta, predvsem iz islamskih civilizacij in kultur. Skupaj s starimi in mladimi komunisti so trdno na oblasti. Obvladujejo praktično vse medije. Prav poniževalno kažejo v vseh teh medijih sredinec slovenskemu delu državljanov, vse bolj zasužnjenih in nesrečnih v svoji lastni, težko priborjeni samostojni državi Sloveniji.
Že na smrt izmučeni, do kosti izropani, ponižani, opljuvani in ozmerjani s fašističnimi zmerljivkami (na primer, da smo vsi tisti Slovenci, ki ne podpiramo komunistov ali Kučana, janšisti), sedanji oblastniki z dr. Golobom na čelu, prepričujejo slovenski narod, naj sam sebe pokonča.
V samomor silijo sedanji komunisti na oblasti na smrt izčrpan slovenski narod, skoraj s tisoč prikritimi grobišči žrtev komunizma (ki še zdaj ne smejo biti pokopani, ki še zdaj ne smejo imeti mrliških listov), naj si sam podpiše še dve MNOŽIČNI SMRTNI OBSODBI. Obe sta na las podobni komunističnim povojnim pobojem, obe izvirata, tako kot komunistični poboji, iz pohlepa po absolutni – totalitarni – komunistični oblasti. Obe sta podobni pobojem tudi, kar zadeva “diagnozo” likvidirancev, objektov komunističnih pobojev, ki se glasi: škodljivost za družbo. To je bistvo referendumov o svobodnih konopljinih drogah in pomoči s pobijanjem pri samomorih nemočnih in starih, ki so vsem v napoto in tudi dragi “kot žafran”. In celo obvezni naj bi bili celo vsi tako barbarski referendumi, kot sta skorajšnja o svobodnih drogah za mladino in otroke ter o svobodnem pobijanju za družbo odvečnih “osebkov”!?
Res je za vsako politično kulturno družbo nesprejemljivo, da so nam komunisti na sedanji oblasti vsilili dvoje tako spornih referendumov. V resnici ogrožata resno premišljevanje državljanov o problemih, s katerimi se srečuje Slovenija po vstopu v EU. Poleg tega pa tudi na javni televiziji prav predrzno omejujejo prisotnost kandidatov desnice na televizijskih soočenjih najresnejših kandidatov za poslance v parlamentu EU. Javna televizija prav nespodobno podpira same levičarje, predvsem komuniste in izrazite leve totalitarce.
Avtorica: Frančiška Buttolo
