Predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša je v Budimpešti kot eden od govorcev sodeloval na konservativni konferenci CPAC. Gre za največje svetovno srečanje konzervativnih strank in gibanj. Predsednik SDS pa je govoril o nevarnostih skrajnih političnih konceptov vseh barv, ki se večinoma napajajo iz kulturnega marksizma.
Zaradi izredne sporočilne vrednosti v nadaljevanju objavljamo celoten govor.
Zahodna civilizacija je v svojem bistvu utemeljena na 10 božjih zapovedih. V komunističnem manifestu iz leta 1848 pa beremo, da je pogoj za vzpostavitev brez razredne družbe enakosti prav razgradnja ključnih temeljev zahodne civilizacije. Razgradnja oziroma uničenje družine, naroda, zasebne lastnine, vere in zasebnega šolstva. Hkrati s tem pa odprava predstavniške demokracije in vzpostavitev vladavine ljudstva. Najprej so se po napotkih Marxa, Engelsa in Lenina uresničevanja manifesta lotili z revolucionarnim terorjem. V dobršnem delu planeta so tako z nasiljem vzpostavili komunistično diktaturo.
Ker v nekaterih bolj razvitih okoljih severne in zahodne Evrope ter Amerike ni bilo pogojev za nasilni prevzem oblasti, so si posamezni zagovorniki marksizma zamislili drugačno pot za razgradnjo temeljev zahodne civilizacije. Poimenovali so jo za kulturni marksizem. V vrednotnem smislu gre za kulturo smrti. V tehničnem smislu pa gre za formulo: Najprej diskreditacija, nato likvidacija. Po njihovi zamisli je potrebno najprej zavzeti institucije, ki oblikujejo vrednotni sistem človeka ter nato preko njih čimbolj razvrednotiti družino, narod, vero, zasebno šolstvo in zasebno lastnino. Ko bodo te vrednote dovolj oblatene, jih večina prebivalstva ne bo več branila. Kot je zapisal Antonio Gramsci, je treba najprej zavzeti časopise, založbe, univerze in kulturne ustanove. V stoletju po Gramsciju je tehnološki in splošni razvoj na ta seznam avtomatsko dodal še radio, film, televizijo in socialna omrežja. Med institucije, ki jih je treba še posebej zavzeti in nadzorovati, pa so dodali vse mednarodne, multi nacionalne organizacije.
Različne frakcije kulture smrti, predvsem korporativni socializem oziroma fašizem, internacionalni ter nacionalni socializem so si izbrale deloma različne poudarke in načine uničevanja temeljev zahodne civilizacije, prav vse pa so napadle njeno bistvo, njeno duhovno dimenzijo, torej vero. Frakciji korporativnega fašizma in nacionalnega socializma sta bili ob koncu 2 svetovne vojne razgrajeni. Marksizem v dimenziji internacionalnega socializma pa se je ozemeljsko celo krepil vse do konca hladne vojne, ko je prišlo do njegovega navideznega propada. V bistvu pa le do končnega preoblikovanja v kulturni marksizem. Slovenski komunisti so ta prehod poimenovali s trditvijo, češ da se je Berlinski zid podrl na obe strani. Kubanski komunisti pa so nanj odgovorili z ustanovitvijo Foruma iz Sao Paula, ki danes obvladuje veliko večino Latinske Amerike.
Nekdanji delavski razred oziroma proletariat kot nosilca napredka so postopoma nadomestile vse tiste socialne kategorije, ki jih je možno upravičeno ali manipulativno označiti za manjšinske, depriviligirane ali zatirane. Klasični marksistični cilj, nekdaj odkrito poimenovan »socializem kot svetovni proces«, se je zamaskiral v bolj nevtralno zveneče humanitarne, socialne in okoljevarstvene globalne cilje.
Uniformirane formacije s svastiko ali rdečimi zvezdami na kapah je nadomestila urbana Antifa, »prebujenci« in številne druge levičarske t.i. nevladne organizacije, ki naj bi zastopale vse »zatirane« in »manjšinske« kategorije v družbi.
Kjerkoli so levičarji pri viru javnega denarja, množično financirajo tako imenovano moderno civilno družbo.
Organizacije, ki si za dosego ciljev kulturnega marksizma izmišljajo vse mogoče stvari, izumljajo teorijo spola, po Hitlerju povzemajo opravičila za evtanazijo, izumljajo vsak dan nove socialne ali rasne krivice in njihove domnevne žrtve. Te skupine, ki jih ni nihče izvolil in ki nimajo nikakršnega prispevka v skupno dobro, iz državnih proračunov ali preko raznih domačih in tujih fundacij prejemajo neverjetno bogate finančne injekcije. V Latinski Ameriki jih bogato financirajo tudi mamilarski karteli. Levičarji financirajo na stotine raznih »civilnih iniciativ«, kvazi inštitutov in kvazi kulturnih prireditev, ki jim služijo za diskreditacijo temeljev zahodne civilizacije. Velikokrat pa tudi kot politična vojska, ki organizira ulične proteste in nasilje, kadar slučajno levica ni na oblasti. Zanje ne veljajo pravila predvolilne kampanje. Nad porabo denarja za njihov politični boj praviloma ni nobenega nadzora. Celo več. Mnoga tovrstna združenja so bogato financirana tudi iz fondov EU, hkrati pa jim nekatere evropske in mednarodne konvencija dodeljujejo poseben status v postopkih odločanja.
Na ta način se ob boku klasičnih političnih ter multi nacionalnih organizacij in korporacij vzpostavlja in finančno podpira posebna podporna struktura kulturnega marksizma, ki jo ni nihče izvolil. Običajno kar sami sebe poimenujejo za glas ljudstva. Najvažnejša vloga te »vladavine neizvoljenih« je v mnogih primerih uničevanje kulture življenja, torej vsega, kar predstavlja realni tradicionalni socialni kapital neke skupnosti.
To ulično »vladavino neizvoljenih« moramo vzeti resno, saj se preko nje načrtno slabi ali celo uničuje tudi predstavniška demokracija.
Kar je strateški cilj kulturnega marksizma. Svobodne volitve v okolju, v katerem veljajo temeljne politične svoboščine, predvsem svoboda govora, svobodna gospodarska pobuda in enaki pravni vatli za vse so namreč osrednji problem kulturnega marksizma.
Za mnoge ljudi v nekdanjih komunističnih državah srednje in vzhodne Evrope je nerazumljivo, da velik del finančne podpore za skrajno levico oziroma uničevalne posege kulturnega marksizma prihaja iz »kapitalističnega« zahoda. Vendar ta finančna podpora ni tako nelogična. Niti ne temelji zgolj na skupnem zanikanju duhovne dimenzije človeka. Posameznik brez trdnih čustvenih vezi s svojim okoljem (družino, lokalno skupnostjo, narodom…) ter moralnih sider (deset božjih zapovedi) je logična stična točka med kulturnim marksizmom in političnim globalizmom. Obojim ustreza vodljiv in zapravljiv potrošnik, človek brez navezanosti na dom, lokalno skupnost in narod, človek brez oikophilije, kot bi dejal sir Roger Scruton. Človek, pripet zgolj na virtualno omrežje in njihove ekrane. Potrošnik, do katerega imajo neposreden dostop brez formalnih (nacionalnih) in moralnih ovir.
Hkrati ni lepšega za finančnega špekulanta kot zapravljiva socialistična vlada, ki se na veliko zadolžuje, njeni davkoplačevalci pa nato plačujejo visoke obresti.
Ob izjemno nevarnem, strašljivo uspešnem pohodu kulturnega marksizma preko naše civilizacije namesto vse bolj svobodnega, sproščenega in urejenega okolja za posameznika tako dobivamo privid svobode, v katerem je svoboda pač tisto, kar neizvoljeni označijo za svobodo. Kdor se ne da zaslepiti ali se ne ukloni, postane problem. Če se glasno upre, je obtožen sovražnega govora. Javno ga preganjajo in diskreditirajo. Če se skuša povezati z drugimi, ki ne sprejemajo privida, je razglašen za fašista. Če se upre, ga tako imenovano neodvisno (neizvoljeno) sodstvo preganja in zatira.
Zahodna civilizacija danes ni napadena od neke druge, bolj napredne kulture. Napadena je od struktur, ki jo želijo uničiti, ne ponujajo pa alternative. Zgolj njeno iluzijo, za katero se potem, ko odgrnemo zavese prividov kulturnega marksizma, prikaže socialistični kaos današnje Kube ali Venezuele.
Nismo priča spopadu civilizacij, ampak barbarskemu napadu na civilizacijo. Priča smo napadu kulture smrti na kulturo življenja. Napadu, ki še zdaleč ni spopad dveh enako močnih strani, ampak brutalen osvajalski pohod kulture smrti preko vrednotnega polja zahodne civilizacije. Bil je zelo uspešen:
1. ker je bil spretno zamaskiran s sprevračanjem pojmov; tako da v osrednji govorici danes jezik ne opiše več realnosti;
2. ker je kulturo smrti oziroma kulturni marksizem prodajal zavito v plašč liberalizma, človekovih pravic in varovanja narave;
3. ker je bil globalno voden in financiran;
Osvajalski pohod kulture smrti preko zahodne civilizacije je bil zelo uspešen tudi zato, ker je bila rušilna moč kulture smrti podcenjena, odpor pa premalo organiziran. Ena bistvenih začetniških napak tega odpora je bilo ponavljanje zablode začetkov klasičnega marksizma, po kateri bodo materialne danosti same po sebi spreminjale zavest ljudi.
Mnogi posamezniki iz tabora kulture življenja so tako verjeli, da bodo ekonomija, forma liberalne demokracije in tehnologija same po sebi opravile z zablodami kulturnega marksizma. Kar se seveda ni zgodilo. Nasprotno: bogastva, ustvarjena ravno zaradi konservativnih vrednot, življenjske sile in evolucijskih sposobnosti sodobnega kapitalizma so se marsikje zlorabila za uničevanje njegovih temeljev. In to kljub temu, da so klasični konservativni filozofi od samega začetka opozarjali na nevarnosti kulturnega marksizma. Žal njihovi ideji ni dovolj hitro sledila učinkovita organizacija na nacionalni in mednarodni ravni. Danes imamo v okviru zahodnega civilizacijskega kroga tako eno samo državo, ki se tej nevarnosti ob povsem odkrito uradno upira. To je Madžarska. In eno mednarodno politično organizacijo, CPAC, ki se popolnoma zaveda, da je treba vrednotne temelje zahodne civilizacije braniti tam, kjer so dejansko napadeni.
V Svetem pismu, v Evangeliju po Janezu beremo: »V začetku je bila beseda… In beseda je bila pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.«
Torej: Nazaj si moramo priboriti besedo. Nazaj si moramo priboriti jezik, ki bo opisal realnost. Stvari in pojave moramo poimenovati za to, kar dejansko so. Nazaj si moramo priboriti svobodo govora.
Nazaj si moramo priboriti avtonomijo družine in suverenost naroda. Nazaj si moramo priboriti šole, v katerih ni prostora za kulturni marksizem in kulturo smrti.
Nazaj si moramo priboriti zadosten prostor na univerzah, v založbah, v medijih, v kulturnih ustanovah in na socialnih omrežjih.
Nazaj si moramo priboriti demokracijo, ki bo vladavina volivcev in izvoljenih.
Hvala vsem, ki ste se med prvimi javno in pogumno uprli uničevalnemu pohodu kulture smrti. Maske so padle, začenja se pravi boj in kultura življenja bo prevladala.
A. L.
