Čas, ki ga živimo, je zelo zahteven. Ves svet se ubada s koronavirusom, ki se pojavlja že v novih sevih oziroma transformacijah, in temu ustrezno povsod prilagajajo ukrepe. Vse z namenom, da bi čez krizo prešli s čim manj problemi in posledicami.
Janševa vlada, ki se je po abdikaciji tedanjega premierja Marjana Šarca oblikovala sredi marca lani, je morala takoj poprijeti za delo in sprejemati preventivne ukrepe, ki so pomenili znatne omejitve tako v poslovanju gospodarstva kot tudi v zasebnem in javnem življenju.
Na težke razmere nismo bili pripravljeni, tudi velika večina evropskih in drugih držav ne. Cepivo sploh še ni obstajalo, ostalih zaščitnih sredstev, pripomočkov in aparatur (predihovalnikov) ni bilo na zalogi, niti se jih ni dalo nikjer na hitro nabaviti, nezaupanje do ukrepov pa je bilo veliko.
Nova vlada se je zavedala, da je v tej težki situaciji potrebno stopiti skupaj in skupaj tudi iskati rešitve za zapletene razmere. Žal, so stranke bivše (Šarčeve) koalicije povabilo k sodelovanju zavrnile. Ene zaradi apriornega zavračanja sodelovanja s SDS, druge pa bi rade v času epidemije izsilile še predčasne volitve. Oboji so strankarske interese postavili pred zdravje in življenja državljanov in pred omilitev posledic zdravstvene krize. Kar je bil prvovrstni politični in moralni škandal.
Taka zavrnitev sodelovanja z SDS se v zadnjih 10-ih letih ni zgodila prvič. Pravzaprav so jo levičarske stranke in vlade, od vključno vlade Boruta Pahorja dalje, še vsakič odklonile, pa naj so bile na oblasti ali v opoziciji. In vsakič so egoistično skrbele predvsem za svoje politične interese ter interese klik, ki so stale za njimi, šele potem so nekaj namenile še državljanom. A najprej svojim.
Janševa vlada se je takoj lotila dela in začela iskati rešitve – za nabave prepotrebnih zdravstvenih pripomočkov, za nujne preventivne ukrepe, da bi se preprečilo širjenje virusa, in za omilitev posledic zaradi sprejetih ukrepov pri nas in v tujini. Vlada je v kratkem času pripravila 8 kompletov ukrepov, skoraj vsak mesec enega, s katerimi se je pomagalo prizadeti družbeni in gospodarski strukturi. Pri tem se je vlada v veliki meri naslonila na interdisciplinarno in politično raznorodno stroko, ki je pripravljala te ukrepe.
Da so ukrepi prijeli, kaže precej manjši padec gospodarske rasti, kot so jo napovedovali, posledično tudi znatno manjši padec brezposelnosti od pričakovanega, pa tudi možnost izjemno ugodnega zadolževanja z negativnimi obrestmi. Kar pomeni, da nas je tudi »tujina« izjemno dobro ocenila.
Doma pa …
Ob razpravah v parlamentu se je pokazalo, da levičarske politične in družbene skupine tem pomočem in olajšavam niso bile naklonjene. Stranke, ki so v opoziciji, so v vsakem od 8-ih paketov pomoči našle razloge, da so jih diskreditirale in ovirale njihov sprejem. Tudi očitki vladi in koaliciji, da nista sprejeli večine njihovih predlogov, potem ko so sami arogantno kolektivno zavrnili kakršnokoli sodelovanje pri pripravi ukrepov, kaže na njihovo strokovno in politično šibkost, predvsem pa na njihovo željo po političnem intrigiranju.
Skupaj z levičarskimi civilnodružbenimi skupinami, nekatere so se oblikovale prav namensko za provociranje javnosti, raznimi medijskimi influencerji in ob izdatni podpori MSM-jev so se v Ljubljani in nekaterih drugih mestih sistematično norčevali iz ukrepov in iz oblasti, čeprav so zelo podobne uvajale tudi druge države. Tudi zato nas je drugi val zadel bolj in usodneje, z večjo smrtnostjo in daljšim trajanjem. In tudi zato so bili tudi nekateri preventivni ukrepi pri nas dlje v veljavi.
Te politične in socialne skupine niso imele in nimajo za cilj graditi, izboljševati predlogov vlade in koalicije, ampak so si zadale nalogo, da prav vse ukrepe vlade diskreditirajo in vcepljajo v javnosti občutek, da jih predlagajo popolnoma nesposobni politiki. Na vsak način hočejo v javnosti ustvariti vtis, da sposobna politična »elita« na tej desnosredinski strani sploh ne obstaja in da tako kot v času nekdaj mogočne LDS znajo in zmorejo le oni, na levi. Ob tem pa vlado še obtožujejo v tujini, da pritiska na medije, pa na tožilce in sodnike, da posega v sodne postopke, da ruši pravno državo itd. Vse to počnejo brez realne podlage in dejstev, pri čemer koristijo svoje lovke po evropskih političnih, strokovnih in neodvisnih institucijah.
A opozicija, MSM-ji in influencerji niso rušili samo vladnih ukrepov. Vseskozi je bila temeljna tarča vlada. S pritiski na posamezne politične stranke in njihove poslance, predvsem na DeSUS in SMC, deloma tudi NSi, se je najprej poskušalo spodnesti sploh možnost nastanka te vlade, kasneje, ko je bila izvoljena, pa razbiti vlado in politično popolnoma osamiti SDS. Pri tem pa gre le za nadaljevanje politike, ki so jo kreatorji v ozadju demonstrirali že z nastankom Pahorjeve vlade.
Dolgo napovedovan in populariziran ključni cilj KUL opozicije, zamenjava predsednika vlade Janše, jim je sicer propadla, a nekaj so dosegli. Stranka DeSUS formalno ni več v koaliciji, in ne glede na to, kako se bodo odločili stranka ali njeni poslanci, bo sodelovanje z njimi ohlapnejše, manj zavezujoče, bolj svobodno in torej tudi bolj nepredvidljivo.
A delamo naprej. Na parlamentarne klopi prihajajo novi zakoni, ki popravljajo številne nakopičene krivice, ki so se nabrale v letih levičarskih vlad, pa tudi taki, ki racionalizirajo delo države (združevanje agencij) ali zagotavljajo kvalitetnejšo varnost mladih in starejših, kot je npr. zakon o demografskem skladu ali nacionalni načrt za okrevanje in odpornost.
Preprosto povedano, gradimo.
Najbrž pa ni prav veliko upanja, da se bo to rušilno tavanje opozicije z enim samim javno izraženim ciljem, zrušitvijo vlade, kaj kmalu končalo.
Avtor: Jože Tanko, poslanec in podpredsednik Državnega zbora RS, iz Ribnice
(Kolumna je bila prvotno objavljena tukaj)
