“Zbudili se bomo v državi, kjer bo minimalna plača resda visoka, a bo burek stal 10 evrov”

V prejšnjem in zdajšnjem mandatu so člani Levice dvakrat obiskali venezulskega socialističnega diktatorja Madura, ki je državo s podobnimi dvigi, kot jih zdaj uvaja Mesec, spravil na rob bankrot, ljudi pa pahnil v veliko revščino. Zdaj gre po njegovi poti očitno tudi Luka Mesec.

Vse več ekonomistov opozarja, da dvig minimalne plače ni čudežna formula, s katero se izboljša finančni položaj zaposlenih, saj tovrstni nepremišljeni dvigi vodijo v propad podjetij, nezaposlenost in inflacijo, kar zelo kmalu izniči sam dvig in vodi v spiralo propadanja, kar se je do zdaj zgodilo še vsem socialističnim državam – od Jugoslavije, do Kube in Venezuele.

Kako nespametno je predvolilno dvigovanje minimalne plače v svojem pronicljivem zapisu ugotavlja tudi izvršni urednik revije City Magazine Slovenija Jan Macarol. Zaradi njegove aktualnosti zapis objavljamo v celoti:

“To, kar gledamo danes, ni več zgolj napačna ekonomska politika, to je dejanje namernega požiga lastnega gospodarstva. Kot bi gledal piromana, ki s kanto bencina in škatlico vžigalic stoji sredi slovenske dnevne sobe, medtem ko nam z nasmeškom razlaga, da nas bo ta ogenj končno ogrel in rešil pred mrazom revščine.
Robert Golob in Luka Mesec sta očitno ustanovila novo, revolucionarno šolo ekonomije, ki temelji na preprosti, a smrtonosni premisi: če z dekretom zapišemo, da smo vsi bogati, potem revščina preprosto ne more obstajati. To je logika, ki ji ploska Nicolás Maduro. Slednji je 29-krat dvignil minimalno plačo in je tudi zaradi tega državo pripeljal v bankrot. Dvig minimalne plače za skoraj 16 odstotkov v letu 2026 ni zmaga za delavca, ampak smrtna obsodba za srednji razred in produktivnost.
Vlada se obnaša, kot da je ekonomija nekakšen čarobni avtomat, kjer pritisneš gumb ‘višja plača’ in na drugi strani ven pade blaginja, ne da bi se vmes zgodila inflacija ali padec konkurenčnosti. Luka Mesec, ki v življenju verjetno ni prodal niti limonade na stojnici, nam zdaj razlaga, da bodo posledice ‘predvsem pozitivne’ in da je dvig ‘realen’. Realen v katerem vesolju? V tistem, kjer se BDP ustvarja s tiskanjem denarja in kjer podjetja nimajo konkurence iz držav, kjer davčna politika ni kaznovalna ekspedicija proti tistim, ki delajo.
Najbolj fascinanten, pravzaprav tragikomičen del te zgodbe, je odziv predsednika vlade. Robert Golob, človek, ki je svojo kariero zgradil na državnem monopolu pri prodaji elektrike – panogi, kjer denar dobesedno teče po žicah in ga je nemogoče izgubiti – si drzne gospodarstvu očitati, da ‘jamra’. Njegova izjava, da delodajalci ‘uporabijo isto retoriko ob vsaki priložnosti’, je vrhunec cinizma in popolne odtujenosti od realnosti. Seveda uporabljajo isto retoriko, ker matematika ostaja enaka! Če ti stroški dela zrastejo hitreje od produktivnosti, imaš samo dve možnosti: ali dvigneš cene in sprožiš inflacijsko spiralo ali pa zapreš štacuno in proizvodnjo preseliš nekam, kjer minister za delo razume razliko med bruto in neto.
S tem ukrepom vlada ne rešuje revščine, ampak ustvarja nevarno uravnilovko, socialistične mokre sanje, kjer bo inženir, ki nosi odgovornost za milijonske projekte, zaslužil le za ščepec več kot nekdo, ki v podjetju opravlja najpreprostejša dela. S tem smo efektivno ubili motivacijo za izobraževanje, napredovanje in prevzemanje odgovornosti. Zakaj bi se kdo trudil, če pa država poskrbi, da smo vsi enako revni ali enako ‘bogati’ na papirju? To je mentaliteta, ki nas pelje naravnost v objem kubanskega modela, kjer so vsi socialno varni, a nihče nima ničesar.
GZS in OZS opozarjata na selitve proizvodnje in odpuščanja, a za to vlado so to le prazne grožnje ‘kapitalistov’. Kot da ne bi razumeli, da kapital nima domovine, ima pa kalkulator. In ko ta kalkulator pokaže rdečo številko, se tovarna ne zapre zaradi zlobe lastnika, ampak zaradi nesposobnosti okolja, da bi omogočilo normalno poslovanje. Namesto da bi razbremenili plače – kar bi bil edini logičen ukrep, če želiš, da delavcu ostane več – raje višajo bruto zneske in s tem polnijo predvsem državno blagajno, ki je očitno postala sod brez dna za financiranje nevladnih eksperimentov in študij o nesmrtnosti hroščev.
V letu 2026 se bomo tako zbudili v državi, kjer bo minimalna plača resda visoka, a bo burek stal 10 evrov, kava pa bo luksuz, rezerviran za turiste in politike.
In ko bo inflacija požrla ta famozni dvig, bodo Golob in njegovi spet stopili pred kamere in rekli: ‘Potreben je nov dvig.’ To je perpetuum mobile propada. Požig gospodarstva. Če bi bila neumnost valuta, bi bila Slovenija s to vlado najbogatejša država na svetu.
Tako pa nam ostane le še to, da ugasnemo luč – če si bomo elektriko, ki jo je Golob tako uspešno prodajal, sploh še lahko privoščili,” je še zapisal Jan Macarol. Ta sicer v zadnjem času svoje zapise redno objavlja v Facebook skupini in na omrežju X pod vzdevkom Reformator.

A. V.