Boji so se nadaljevali: v Krakovskem gozdu je bila jugoslovanska armada (v nadaljevanju JA) poražena, na Gorenjskem in Štajerskem so bili mejni prehodi in stražnice v slovenskih rokah. JA je kritično situacijo skušala reševati z dodatnimi okrepitvami.
Vendar so bile s pogumno obrambo dolenjskih enot TO večinoma ustavljene že pri vstopu v državo.
Tudi zato so bili preostanki enot JA v Sloveniji v času pred brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v podrejenem položaju.
Razsulo v zvezni vojski
Ob tem pa je štab vrhovne komande Oboroženih sil SFRJ brez pooblastila predsedstva SFRJ ocenil razmere in napovedal nadaljnje bojne dejavnosti JA, pri čemer so bili izvedeni večji premiki oklepno mehaniziranih enot z območja Srbije na območje Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Hkrati so se enote JA začenjale umikati v vojašnice, nekatere med njimi tudi neorganizirano. Pripadniki zvezne milice pa so ob umiku z mejnih prehodov ropali brezcarinske prodajalne in uničevali inventar na mejnih prehodih ter bežali z meje, tudi v sosednje države.
Število prebegov in predaj pripadnikov JA se je povečevalo, tudi pilotov iz letalskih enot, vendar so po drugi strani še dan prej izvedli val letalskih napadov na telekomunikacijske oddajnike ter grozili z novim posredovanjem z ozemlja Republike Hrvaške.
Sestanek OVSE v Pragi
Na sestanku visokih uradnikov KVSE, ki je potekal 3. in 4. julija v Pragi, so ti predlagali opazovalno misijo in ustanovitev mednarodne konference o Jugoslaviji.
V Pragi se je začel prvi sestanek v zgodovini Konference o evropski varnosti in sodelovanju, na katerem je bila tema ena sama država članica – Jugoslavija. Na zasedanju je 35 članic ocenilo jugoslovansko krizo in uporabilo mehanizem KVSE »za posvetovanje in sodelovanje v nujnih primerih«. V nadaljevanju so razpravljali o besedilu, s katerim so pozvali Slovenijo, Hrvaško in zvezne jugoslovanske oblasti, naj sprejmejo mirovni predlog Evropske skupnosti. Na prošnjo Slovenije pa so govorili tudi o možnosti, da bi na prizorišče poslali skupino opazovalcev. Nemški zunanji minister Genscher je ob srečanju izjavil, da »se je vojska v Jugoslaviji izmuznila političnemu nadzoru in da si prizadeva utrditi stare strukture in položaj«. V nadaljevanju je dejal, da se jugoslovanski armadi to ne bo posrečilo, saj se celo ljudje, živeči v Srbiji, niso več pripravljeni boriti za staro ideologijo, ter da armada s svojim ravnanjem le še spodbuja prizadevanja jugoslovanskih republik za neodvisnost.
Politični direktorji zunanjih ministrstev Nizozemske, Luksemburga in Portugalske so sestavljali misijo opazovalcev Evropske skupnosti, katere naloga je bila pripraviti vse za prihod misije opazovalcev v Jugoslavijo. V Beogradu so se o razmerah v Jugoslaviji in uresničitvi predlogov Evropske skupnosti pogovarjali s predstavniki jugoslovanskega zunanjega ministrstva, naslednji dan pa je bil predviden njihov prihod v Ljubljano.
V okviru Brionskega sporazuma so nato mednarodni opazovalci (vodil jih je Jo van der Valk) v Slovenijo prišli 11. julija in začeli delo 17. julija. Nadzorovali so prekinitev ognja, vrnitev enot JA v vojašnice, odpravo blokad in cestnih ovir, dezaktiviranje enot TO in umik enot JA iz Slovenije. Slovenijo so zapustili po izteku moratorija 8. oktobra 1991.
Odzivi OZN in NATO
Generalni sekretar OZN Perez de Cuellar pa je v Ženevi poudaril, da z naraščajočo zaskrbljenostjo spremlja položaj v Jugoslaviji. O tem se je v zadnjih dneh pogovarjal v Londonu in Bonnu in izrazil upanje, da bodo regionalna prizadevanja Evropske skupnosti in KVSE uspešna ter se bo mogoče izogniti nadaljnjemu prelivanju krvi in najti osnove za pogajanja, kako priti iz nastalih razmer. V nadaljevanju je dejal, da bo OZN prepustil ukrepanje evropskim institucijam za varnost, če pa te s svojimi prizadevanji ne bodo uspešne, se bo do jugoslovanske krize primoran opredeliti Varnostni svet OZN in v okviru svojih pristojnosti ustrezno ukrepati.
Generalni sekretar NATO Manfred Wörner pa je po srečanju s poljskim predsednikom Walenso na sedežu zavezništva v Bruslju pozval k takojšnji ustavitvi ognja v Jugoslaviji in dejal: »Naše najpomembnejše sporočilo se glasi: Prenehajte posegati po sili!«
Odgovor slovenskih obrambnih sil
Republiški štab TO je ocenil, da bo agresor z območja Republike Hrvaške in ob podpori letalstva poskušal prodreti iz smeri: Čakovec–Ljutomer–Gornja Radgona, Varaždin–Ormož–Ptuj–Maribor, Zagreb–Bregana–Brežice–Novo mesto, Karlovac–Metlika–Novo mesto, Delnice–Kočevje–Ribnica ter Reka–Ilirska Bistrica–zahodna meja.
Prav tako pa naj bi delovanje okrepile enote JA, ki so ostale na območju Republike Slovenije, predvsem oklepno mehanizirane enote. V zvezi s tako nastalim položajem so morali pokrajinski štabi TO zagotoviti izvedbo naslednjih nalog: oblikovati skupine za protioklepni boj, izvajati njihovo urjenje ter jim zagotoviti primerno vozilo za premik v rajone uporabe; pripraviti oviranje na posameznih smereh, pri čemer je bilo treba ovire okrepiti z minsko eksplozivnimi sredstvi; mobilizirati vso sestavo TO; kar najbolj angažirati sredstva za protiletalski boj; utrditi položaje za obrambo ter posvetiti posebno pozornost maskiranju. Prav tako je bilo treba minirati in ustrezno označiti mejne prehode na glavnih komunikacijah, ki vodijo iz Hrvaške v Slovenijo, ter v skrajni sili zrušiti mostove na meji, za kar so morali izvesti ustrezne priprave. Zato je bila naloga TO, da v sodelovanju z organi za notranje zadeve, civilno obrambo in prebivalstvom zagotovi nemoteno delovanje državnih institucij ter prepreči poskuse vdora sil JA z območja Hrvaške v Slovenijo in uniči vse stacionarne sile na območju Slovenije.
Slovenske obrambne sile so v tem času zavzele največja skladišča orožja in streliva JA ter zaseženo orožje in opremo vključile v slovenske enote, prav tako pa so ponovno zasedle in prevzele vse mejne prehode.
Avtor: Tomaž Kladnik
Vir: gov.si/Slovenija30
