Ukradeni otroci: Priče zapustil spomin? Prvič slišali iz medijev!

Danes 90-letni Borko je predstojnik ginekološkega oddelka mariborske bolnišnice postal po končani specializaciji leta 1974. O domnevno ukradenih otrocih v bolnišnicah je, kot pravi, prvič slišal iz medijev. Tem zgodbam težko verjame, saj da je bila mariborska bolnišnica tedaj “najboljša v takratni Jugoslaviji”.

Zdravnika, ki naj bi prodajal otroke, je označil za prijatelja, sicer pa za legendo in očeta ultrazvoka, ki česa takega ni bil sposoben narediti. “Delal je na zmanjšanju mrtvorojenih otrok,” je izpostavil. Da bi “v Mariboru takrat prodajali dojenčke kot ‘cuker'”, pa je po njegovem mnenju fantazija.

Predsednico preiskovalne komisije državnega zbora Alenko Jeraj (SDS) je zanimalo, kako je izgledalo njegovo delo. “Ob porodu je prisotna babica, ki otroka takoj položi na trebuh matere, ga uredi. Če je bil otrok prizadet, se je začela reanimacija,” je opisal Borko. Včasih se je zgodilo, da je otrok zajokal, nato po nekaj dneh umrl, je dodal. Spomnil se je tudi dveh primerov, ko je babica oz. socialna služba dejala, da gresta otroka v posvojitev. Poudaril je, da je vse posvojitve vodila socialna služba, da bi se prodajali nedonošenčki, pa je po njegovem mnenju neumnost.

Borko sicer dopušča možnost administrativnih napak, ker so vse pisali na roko. Bistvena je medicinska dokumentacija, je izpostavil, obstaja knjiga rojstev, prav tako odpustnice, saj so se vse mamice po odpustu iz bolnišnice morale javiti svojemu ginekologu, tudi patronažne sestre so jih obiskovale, je pojasnil.

Alenko Helbl (SDS) je zanimalo, kako to, da patronažna sestra pri enem primeru ni vedela, da je mamici otrok umrl in je za to izvedela šele ob obisku mamice. “V zdravstvu se delajo napake, verjetno je šlo za nepravilno komunikacijo pri obveščanju, to je čisto možno,” je odgovoril Borko.

Svoje delo je na komisiji opisala tudi Majda Nešić, nekdanja patronažna medicinska sestra v mariborski bolnišnici. Za komisijo, ki preiskuje krajo otrok v bolnišnicah, je slišala od kolegic oz. medijev. Kot ključno pri svojem delu je izpostavila obiske mam, ki so težki in zelo čustveni, zato jim patronažne sestre nudijo tudi psihično podporo.

Jerajeva je na seji prebrala izjavo ene od prejšnjih prič in jo vprašala, ali se spomni primera, ko je šele ob obisku mame presenečeno izvedela, da je otrok umrl. Odgovorila je, da jo ta izjava zelo čudi, saj se ne spomni, da bi kakšen otrok umrl in da se to ni dogajalo. Nad obtožbami zdravnika, ki naj bi prodajal otroke, pa je presenečena, saj je bil “ikona slovenskega zdravstva”. Za razsvetlitev teh primerov je Nešićeva spomnila na knjige porodov, kamor so vpisana vsa rojstva in jih hranijo zdravstveni domovi.

Emilijan Milan Strojan, ki je za domnevne primere ukradenih otrok prav tako izvedel iz medijev, je članom komisije osvetlil svojo vlogo pediatra v novomeški bolnišnici, kjer je na otroškem oddelku deloval od leta 1965. Ob porodu praviloma ni sodeloval, le v primerih rizičnih porodov. “Pediater se vključi, ko gre otrok na oddelek. Čudi me, da materi ne bi pokazali mrtvega otroka, morda je bil carski rez,” je dejal na pričanja preteklih prič. Komisiji je svetoval, naj v konkretnem primeru poiščejo porodničarja, ki da je še živ.

Jerajeva ga je vprašala, ali se spomni, da bi na njegovem oddelku otrok ob porodu umrl. “V celotni karieri noben otrok ni umrl na mojem oddelku,” ji je odgovoril. V nadaljevanju je zanikal, da bi mami ob smrti njene deklice povedal, da jo lahko pokoplje na ljubljanskih Žalah, kot je na eni od prejšnjih sej zatrdila priča. Označil jo je za laž in izmišljotino. “S to mamo bi rad govoril,” je dodal.

Andrej Hoivik (SDS) mu je odvrnil, da ne gre za osamljen primer in da so bile Žale večkrat omenjene v zgodbah prič.

“V najboljšem primeru nekaj ni šlo po pravilih, ključno je, da mamice izvejo, kaj se je zgodilo z njihovimi otroki, namen je odkriti resnico,” je pojasnil Hoivik.

M. D.