“Ni arbitraže, ni panike. Ko je predsednik slovenske vlade za govornico v Zagrebu izrekel te besede, se je zdelo, kot da je (celo) ponosen na to. Sem prebral izjavo. Potem sem šel pogledat, če je res izrekel te besede. Šok. Res se je zdelo, da je ponosen nase, ker vprašanja meje in arbitraže ni izpostavil kot prvo temo v medsebojnih odnosih! To je sicer zavedeno v prav vsakem opomniku za srečanje s Hrvaško, ki mu ga (in vsem ostalim ministrom) pripravijo na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve (MZEZ). Kot da bi bilo nam v interesu, da se vprašanje arbitraže umakne iz dnevnega reda.
Skrbi me. Resno. Premier Golob je v enem letu zavozil tri ključne projekte, ki so strateško pomembni za Slovenijo.
Kljub rekordni politični podpori – takšni, ki je verjetno naslednjih 10 let ne bo, je pokopal (nujno) zdravstveno reformo. Zaradi svojih (sončnih) ambicij je močno zavrl izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne. Pokopal pa je tudi ključno pogajalsko izhodišče Slovenije v odnosu do Hrvaške. In to v obdobju (izgradnja drugega bloka NEK), ko bi lahko ravno zaradi okoliščin in strateških vidikov s kartami odigrali diplomatski kir royale.
Tri na leto. Tri vprašanja, ki so dolgoročne narave in brez popravnega izpita, je Golob zakockal. Ampak pozor. Gembler Golob ima še tri leta. Da s svojo večino v državnem zboru doseže, da soseda svoj “pralni stroj” umakne. Ali pa, da se sam čim prej …
Tri na leto pomeni 12 v štirih letih. To je preveč. Za narod z dvema milijona prebivalcev, ki so preživeli vsa ta tisočletja do sedaj. Na dlani je vprašanje, koliko Goloba si lahko Slovenija sploh še privošči?
Tako je med drugim v poletni kolumni za Portal Plus zapisal dr. Anže Logar.
Celotna kolumna je dostopna na povezavi Ni arbitraže, ni panike … (portalplus.si)
M. D.
