“Novi vladi predlagam, da razmisli, kako ukiniti prakso, da delodajalec članu članarino za sindikat trga od bruto plače. Če bi jo moral član nakazati sam, iz neto, bi se članstvo usulo kot listje v jeseni, komaj kje bi ostal na suhi veji. Svizec pa bi poginil od lakote.”
Tako je ob vnovičnem “prebujenju”, po štiriletnem spanju, levičarskih aktivističnih voditeljev sindikatov na družbenem omrežju zapisal eden od dobrih poznavalcev slovenske stvarnosti.
Levičarski sindikati so namreč začeli rušiti interventni zakon za razvoj Sloveniji, vodilni pri tem je Branimir Štrukelj, član Levice, njihov kandidat na volitvah, tesno povezan z Milanom Kučanom. Vodstva sindikatov, tako Štruklja kot ostale, štiri leta namreč ni motilo nič, kar je sprejela Golobova vlada. Najprej so leta 2022 spremenili zakon o dohodnini, po katerem bi vsak zaposleni prejel eno neto plačo več na leto. Zakaj so proti nižjim davkom, niso vedeli povedati. Nato so se molče strinjali, ko je Golobova koalicija (Svoboda, SD in Levica) povečevala prispevke. Nikjer jih ni bilo. Štrukelj je celo napovedoval, da se bo upokojil, ima že blizu 70 let. Ko je kazalo, da bo Golobova levičarska koalicija na volitvah pogorela, pa si je premislil. Podobno je z Lidijo Jerkič (ZSSS).
Kako je s članarino v Sloveniji?
Eden največjih privilegijev slovenskih sindikatov je praksa, da delodajalec članarino samodejno odšteje od bruto plače delavca. To pomeni, da delavec pogosto sploh ne opazi, koliko denarja vsak mesec odide sindikatu. Če bi morali člani članarino plačevati sami iz neto plače – podobno kot vsako drugo naročnino –, bi se sindikalno članstvo v Sloveniji zelo verjetno močno skrčilo.
Ko bi morali vsak mesec aktivno nakazati denar, bi se pokazala prava vrednost, ki jo delavci pripisujejo sindikatu.
Zakaj je sedanji sistem problematičen?
- Manjka prava prostovoljnost. Članstvo temelji na inerciji in pogosto na tihem pritisku v podjetju. Kdor se ne včlani, je lahko »tisti, ki ni solidaren«.
- Nepotrebno breme za delodajalce. Obračun plač je že dovolj kompleksen. Zakaj mora delodajalec še zbirati in nakazovati denar organizaciji, ki mu je v pogajanjih pogosto nasprotnik?
- Sindikati nimajo dovolj spodbude za kakovostno delo. Stabilen pritok denarja brez aktivnega prepričevanja članov zmanjšuje odgovornost. Sindikat bi moral delavce prepričati z rezultati, ne z avtopilotom.
- Manj transparentnosti. Delavec pogosto niti ne ve točno, koliko plačuje in za kaj točno gre denar.
Kako je v Evropi?
V Evropski uniji ni enotnega pravila, gre za nacionalno urejeno področje. Skoraj povsod pa velja temeljno načelo: pisno soglasje delavca in možnost enostavnega preklica.
- V Združenem kraljestvu so v javnem sektorju močno omejili avtomatski odtegljaj (check-off) in zahtevali, da sindikati sami plačujejo administrativne stroške.
- V Skandinaviji članarino pogosto pobirajo neposredno prek trajnikov ali zaupnikov, ne prek delodajalca.
- V Nemčiji, Avstriji in večini zahodne Evrope je odtegljaj dovoljen, a vedno na podlagi izrecnega soglasja delavca.
- V Franciji je bil avtomatski odtegljaj zgodovinsko celo prepovedan.
Slovenija je torej med tistimi, kjer je praksa zelo udobna za sindikate. To sicer ni v nasprotju z evropskimi standardi, je pa v nasprotju z duhom večje prostovoljnosti in osebne odgovornosti, ki ga Evropa vse bolj poudarja.
Predlogi novi vladi na mestu
Namesto popolne ukinitve naj nova vlada uvede jasnejša pravila:
- Odtegljaj članarine od bruto plače je dovoljen samo na podlagi pisnega soglasja delavca, ki ga lahko prekliče kadarkoli (npr. z 30-dnevno odpovedjo).
- Delodajalec ni obvezan nuditi te storitve, razen če to določa kolektivna pogodba.
- Sindikati naj sami skrbijo za pobiranje članarine (trajniki, e-računi, opomniki) – tako kot vsako drugo društvo, klub ali politična stranka.
Takšna ureditev bi prinesla:
- večjo osebno odgovornost delavcev,
- večjo transparentnost,
- močnejšo legitimnost sindikatov,
- manj administrativnega dela za podjetja.
Sindikati, ki dobro delajo in resnično zastopajo interese delavcev, bi takšno spremembo preživeli brez težav. Tisti, ki živijo od inercije in starega socialnega pritiska, pa bi se morali končno prilagoditi 21. stoletju.
A. L.
