Slovenija vsako leto za zdravljenje svojih pacientov v tujini nameni več deset milijonov evrov – samo izdatki ZZZS za zdravljenje v tujini in mednarodne sporazume so v letu 2025 presegli 104 milijonov evrov. ZZZS letno prejme približno 5.000 vlog na leto za zdravljenje v tujini, okoli 4.000 je odobrenih primerov.
Glavni razlog za zdravljenje v tujini so presežene dopustne čakalne dobe v Sloveniji.
Med načrtovanimi posegi, ki jih pacienti pogosto financirajo sami in potem zahtevajo povračilo, prevladujejo ortopedske operacije: zamenjave kolkov, kolen in posegi na hrbtenici.
Medtem ko pacienti iščejo hitrejšo pot v Avstrijo, Italijo, Nemčijo ali na geografsko bližnjo Hrvaško, domače čakalne vrste za te posege še vedno segajo mesece ali celo več kot leto dni. Pacienti se za odhod čez mejo odločajo predvsem zato, ker domača čakalna doba močno presega dopustne meje ali ker vedo, da v Sloveniji ne bodo prišli na vrsto dovolj hitro.
V zadnjem času je Hrvaška postala priljubljena alternativa: tamkajšnje klinike ponujajo termine v nekaj tednih, medtem ko se v Sloveniji čaka mesece in celo leta. Za paciente je to pogosto edina praktična rešitev – in hkrati dokaz, kako v Sloveniji zdravstveni sistem odpoveduje. Primer: Čakalna doba za endoprotetiko kolena v Sloveniji je okoli 600–660 dni, za operacijo kolka okoli 400 in več dni.
A prava težava ni le v pomanjkanju denarja ali operacijskih terminov. Vse bolj očitno postaja, da gre za globoko sistemsko neučinkovitost: slabo organizacijo dela, šibek nadzor nad čakalnimi seznami in rigidna pravila, kot so jih vzpostavili v vladi Roberta Goloba.
Primer Splošne bolnišnice Novo mesto in odhod ortopeda Gregorja Kavčiča je stvari še bolj razgalil. V javnosti se je namreč pojavilo vprašanje, koliko operativnih zmogljivosti izgubi posamezna bolnišnica, ko izgubi izkušenega kirurga, ki je bil pomemben del ortopedskega programa.
Če en kirurg opravi več sto operacij letno, njegov odhod ne pomeni le kadrovskega premika, ampak neposredno vpliva na število obravnavanih pacientov. Posledica je daljša čakalna vrsta in večja verjetnost, da bo pacient iskal rešitev v tujini.
Čakalna vrsta se podaljša – in pacienti se logično odpravijo v tujino ali k istemu zdravniku drugje. Slovenski zdravstveni sistem pa izgublja zmogljivosti ravno takrat, ko jih najbolj potrebuje.
Postavlja se vprašanje: ali bi bil pritisk na čakalne vrste manjši, če bi sistem znal bolje zadržati in motivirati ključne kadre ter resnično nadzirati upravljanje čakalnih seznamov?
Za konec
Golobova vlada odhaja. Nova nastajajoča koalicija pa daje več upanja, da se bodo stvari tudi na področju zdravstva vzpostavile tako, da bo to najboljše za paciente. Denar mora namreč slediti bolnikom in ne obratno.
M. D.
