Idilični kraj nekje v Sloveniji, kjer še verjamejo v poštenost in solidarnost, da delo nekaj pomeni. Pa pride “globoko čuteči” minister Luka Mesec na romantičen volilni sprehod s svojo lokalno kandidatko Levice – in bam!
Pred upravno enoto stoji službeni črni Audi (A6 ali A7, kdo bi študiral, ko je protokolaren – LJ tablice, seveda ljubljanska elita). In kje?
Natanko na edinem vidnem invalidskem mestu, z rumenimi črtami, vozičkom in vsem, kar kriči: “Tukaj naj bi parkiral nekdo, ki res potrebuje pomoč!”
Vrata odprta, minister (ali njegov protokolarni šofer v temni obleki) elegantno stopa ven – kot da bi rekel: “Invalidi? Naj gredo peš po snegu, jaz imam pomembnejši sestanek o solidarnosti in enakih možnostih!”
Domačini so hitro potegnili telefone: ena fotka od strani, druga od zgoraj iz okna (ker v kraju vedo, da se hinavščina dokumentira za zgodovino). Dokaz je tu, črn na rumeno, kot njegov, pardon, službeni, davkoplačevalsi Audi torej.
Spomnimo. Kdo je Luka Mesec: minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, celo podpredsednik Golobove vlade. Tip, ki od leta 2014 pridiga o prekarnosti, minimalni plači, pravicah delavcev, invalidih in ranljivih.
Preden je pri 27 letih postal poslanec, je bil “dolgoletni aktivist” (beri: študentski politik, koordinator Delavsko-punkerske univerze, direktor Inštituta za delavske študije). Brez dneva klasične delovne dobe v firmi, brez izkušenj s plačilno listo, brez kopiranja papirjev na službenem Xeroxu – a s polno paro pridiganja o “malem človeku”.
Pa pride v Mozirje, to je kraj, kjer sta nastali fotografiji – in si privošči ravno tisto, kar bi moral javno obsoditi z največjo jezo: parkiranje na invalidskem mestu brez karte, brez sramu, brez izgovora. Ker zakaj ne? On se vendar srdito bori za nadaljevanje svojih bonitet in ugodnosti!
Službeni Audi z voznikom na klic (ker protokolarni voznik ni zaposlen na ministrstvu, ampak “po potrebi”), limuzina vredna skoraj 50 tisoč evrov, osebno vozilo z boniteto … Kdo se ne bi boril za tako slast? Invalidi naj čakajo, on ima volilni obisk!
Krajani se sprašujejo:
- Je njegova “socialna občutljivost” zdaj uradna invalidska karta?
- Ali pa je mislil: “Jaz sem boril za pravice delavcev … iz fotelja v DZ, tako da mi pripada VIP mesto!”
- Mogoče je hotel testirati, kako hitro bodo opazili hinavščino? Odgovor: takoj, ker Mozirje ni Ljubljana.
Po zakonu? Globa 200–400 evrov, morda odvzem tablic. Ampak to ni zgolj denar – to je kredibilnost. Ko človek brez dneva delovne dobe, ki vodi resor za invalide in delavce, zasede njihovo mesto, potem njegove pridige o solidarnosti zvenijo kot … reklama za A1 na strehi v ozadju: glasno, poceni in nikogar ne prepriča.
Saj ni res, da bi Luka Mesec, ikona socialne pravičnosti, naredil tako trapasto, hinavsko, samomorilno potezo. Ravno on, ki se s peno na ustih bori za svoje bonitete, ugodnosti in službeni črni Audi. Pa je. In to v Mozirju, kjer se ljudje še spominjajo, kaj pomeni dati prednost tistemu, ki ga res potrebuje.
Rumeno? Ne – neonsko, bleščeče, slepeče, fluorescentno rumeno z dodatnim bleščicami hinavščine. Mozirjani so že poslali moralo nazaj v kabinet. Po kurirju z voznikom, ker peš bi trajalo predolgo. Minister pa?
Verjetno že parkira drugje … ali pa samo čaka, da se to pozabi. Kot ponavadi. Ker bonitete se pač ne odpovedo kar tako.
Vprašanje je tudi, ali so domačini že naročili rumeni trak za ta davkoplačevalski Audi? Ali kar cel paket invalidskih kart za “socialno občutljive” ministre? Ali pa morda karte za izhod iz parlamenta in vladnih prostorov? Počakajmo. Kmalu bo jasno.
M. D.
