Volivke in volivci bomo na referendumu v nedeljo odločali o tem, ali bo država dovolila pomoč pri samomoru ali ne. Zdravstvena stroka tako rekoč zakonu enotno nasprotuje, prav tako verske skupnosti in številne nevladne organizacije. V naslednjih dneh bomo v nadaljevanjih pogledali, kaj natančneje prinaša zakon in kakšne zlorabe so mogoče. Pri tem si bomo pomagali z analizo zakona, ki jo je naredila Vesna Malenšek.
Zakon v svojima 11. in 24. členu določa, da član komisije, ki bo odločala o tem, komu se dovoli opraviti samomor s pomočjo, ne sme biti zdravnik ali psihiater, ki evtanaziji nasprotuje. To z drugimi besedami pomeni, da v komisiji ne bo nikogar, ki bo preverjal, ali je bil celoten postopek izpeljan pravilno in ali morda glede evtanazije obstajajo kakšni pomisleki.
Zakaj je to pomembno, kaže primer iz Belgije, o katerem je 30. januarja 2020 poročal The Guardian. Komisija za nadzor nad evtanazijo je potrdila skoraj vse postopke brez ene same zavrnitve. Ko so tri zdravnike obtožili zaradi sporne evtanazije 38-letne ženske, ki ni bila terminalno bolna, se je izkazalo, da je bil predsednik komisije isti zdravnik, ki je postopek odobril in izvedel. Slednje pomeni, da je komisija, ki bi morala nadzorovati, ščitila lastne člane.
6. člen zakona med drugim opredeljuje pojem neznosno trpljenje, ki je pogoj, da se lahko opravi evtanazija. Pri tem v ničemer ni določeno, kaj pomeni neznosno trpljenje in kdo to določi. Zakon tudi ne določa meril, praga bolečine, ne ničesar, drugega, kar pomeni, da lahko trenutek obupa posameznika že postane pravno opravičilo za to, da se ga usmrti.
Zakon v 17. in 18. členu določa, kako se izvede samomor s pomočjo. Pri tem določa, da se to izvede tako, da pacient zaužije smrtonosno učinkovino “sam” – ali z “drugim primernim načinom”. Pri tem pa ni določeno, kaj pomeni »drug primeren način«. Torej zakon dopušča vsakršno izvedbo, tudi z neposredno pomočjo druge osebe. Recimo z blazino, kot se je to na primer zgodilo v Belgiji. Tam namreč pacientu, ki so ga želeli evtanazirati, smrtonosna učinkovina ni prijela, zato ga je v smrtni agoniji zadušil kar zdravnik, ki mu je na obraz pritisnil blazino.
A. V.
