Pred tednom dni, 3. junija, je minilo natanko leto dni po zadnjih volitvah v državni zbor. Čeprav ni zmagal, je vodenje vlade prevzel Marjan Šarec, vladajočo koalicijo so sestavile LMŠ, SMC, SD, DeSUS in SAB, kot nadkoalicijska stranka se jim je pridružila tudi Levica.
Leto je okrog, vlada vsak dan znova dokazuje, da ni kos svojim nalogam. Vlada doslej ni sprejela še nobenega pomembnejšega zakona ali reforme. Četrtkove seje vlade so izredno kratke, v povprečju trajajo uro ali še manj. Čas torej, ko 17 ministrov in ministric spije kavo. Česar podobnega nikoli prej nismo doživeli. Vladne seje so trajale po več ur. Temu primerne so tudi redne mesečne seje državnega zbora. Aprilska, na primer, je bila najkrajša v zgodovini samostojne Slovenije. Poslanci preprosto niso imeli o čem odločati, saj vlada ni ničesar predlagala, seja je trajala dva dni.
Posledično je vse v mrtvem teku. Stvari in nerešene zadeve se kopičijo, prihaja tudi do kolapsa na posameznih področjih.
Državljani to zelo občutimo na področju zdravstva, kjer se čakalne vrste podaljšujejo, zdravniki pa odhajajo. Težav ne odpravljajo niti na področju sodstva. In tisto, kar nas na našem področju najbolj prizadene, so ilegalne migracije. Vlada Marjana Šarca je pri reševanju tega zelo neuspešna.
V letu dni vladajoči niso na tem področju naredili prav ničesar. Ilegalni prehodi se krepijo, kriminalna dejanja ilegalnih migrantov se povečujejo.
Vlada bi morala zaščiti južno državno mejo in to preprečiti. Pa ne stori ničesar. Tudi zato ne, ker tega ne želi, pa tudi sposobna ni. Na voljo pa ima celo kopico rešitev. Le uporabiti jih bi treba. Med drugim bi mejo lahko zaščitila z večjimi pooblastili Slovenski vojski. Mejo bi lahko nadzorovala tudi z droni. Uporaba brezpilotnih letalnikov oziroma dronov je v Sloveniji namreč dovoljena in pravno urejena. Pa tega vladajoči ne želijo narediti.
Namesto tega nam zdaj govorijo, da bodo mejo zaščitili z dodatno panelno ograjo, za katero vemo, da ni rešitev. Migranti jo z lahkoto bodisi poškodujejo ali preidejo drugače. Na posameznih območjih, na primer Gorjancih, pa meje sploh ni možno zavarovati z ograjo.
Slovenska meja s Hrvaško je dolga 670 kilometrov. Vlada trenutno izvaja naročilo za 3,8 kilometra dodatne ograje. V četrtek so na seji sprejeli sklep o uvrstitvi dodatnih 40 kilometrov v Načrt razvojnih programov. Razpisa še ni, dokler bodo to vse izvedli, bo vseh več tisoč ali kar več deset tisoč migrantov, ki se trenutno nahajajo le nekaj deset kilometrov stran od slovenske južne meje, to že zdavnaj prešlo.
V bistvu se vsi skupaj iz varnih naslonjačev in varne oddaljenosti igrajo z našimi življenji in premoženjem občanov, čeprav za to pred letom dni na volitvah niso dobili mandata.
Lista Marjana Šarca, ki danes pomembno odloča o naši varnosti, je lani prejela le 12,60 odstotka glasov volivcev in volivk. Prejeli so le 112.250 glasov volivcev in volivk. Glede na volilne okraje so zmagali le v Kamniku, Domžalah in Zagorju ob Savi. Okrajih torej, ki problematike migrantov zaenkrat sploh še ne poznajo. SD je zmagala le v Hrastniku, Laškem in Piranu. V vseh ostalih okrajih je zmagala SDS, ki je tudi edina imela v programu, da bo zavarovala slovenske meje in je s svojim predsednikom Janezom Janšo tudi edina sposobna to preprečiti, kar javno priznavajo že tudi njihovi največji nasprotniki.
Ob vsem tem je še slabše to, da je LMŠ prevzela vodenje tudi notranjega ministrstva. Za ministra pa je postavila 48-letnega Boštjana Poklukarja iz Bleda, katerega največji domet je bil pred tem približno enoletno vodenje Centra za obveščanje Kranj, gorenjsko številko 112, če poenostavimo.
Pri tem ne čudi, da ne razume državljanov, policistov in ni kos svoji nalogi. Verjamemo pa, da kot varovana oseba z varnostniki in službenim vozilom z lučkami neskončno uživa v lastnem udobju.
J. M.
