V Sloveniji danes obeležujemo 35 let od razglasitve rezultatov plebiscita, na katerem smo se Slovenci z veliko večino izrekli za odcepitev od takratne Jugoslavije. Čeprav obletnico plebiscita praznujemo pod imenom praznik samostojnosti in enotnosti, pa slovenska politika v tistem času ni bila tako enotna, kot se morda misli danes.
Slovenski osamosvojitvi so namreč nasprotovale stranke, ki so predstavljale prejšnjo komunistično strukturo, in poslanci, ki so bili povezani z nekdanjo Zvezo komunistov Slovenije. Ti so namreč bolj poudarjali notranje reforme ali ohranitev Jugoslavije v kontekstni konfederaciji, ne pa v smislu odcepitve Slovenije od SFRJ in oblikovanja lastne države.
Med drugim je bil praktično vse do osamosvojitve proti tedanji predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije in zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan, ki je v enem od intervjujev januarja 1990 dejal: “O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.” Še več, precej očitno jo je sprejel z zelo stisnjenimi zobmi, čeprav ga skušajo danes provladni meniji prikazovati kot enega najpomembnejših osamosvojitev.
Slednje je razvidno tudi iz posnetkov takratnega dogajanja v slovenski skupščini, ko je ta sprejemala najpomembnejše zakone za osamosvojitev, med drugim Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti. Slednjo je od 240 delegatov podprlo 180. Ostalih 60 je sejo bodisi bojkotiralo, glasovalo proti ali pa se vzdržali, kar je imelo enak učinek. Da bi bila listina sprejeta, je bilo namreč potrebnih najmanj 160 glasov.
Ko je bila listina sprejeta, so takratni poslanci glasno spontano zaploskali, ne pa tudi Milan Kučan, ki očitno ni mogel skriti razočaranja, da je bila listina sprejeta.
Njegovo reakcijo je mogoče videti tukaj.
A. V.
