Triindvajseti avgust, dan spomina na žrtve totalitarnih režimov, spada v tisto zvrst proslavljanja ali spominjanja, s katero imamo Slovenci težave. Očitne so bile že med nastajanjem evropske resolucije, ki je z nedvoumnimi besedami izrekala, za kaj gre in zakaj bi se bilo tega spodobno spominjati, žrtvam pa pokloniti. Bilo je oznanjeno, da gre za nacizem, fašizem in komunizem in ker se prva dva ponavadi zlijeta v en izraz, se je resolucija opredelila proti fašizmu in komunizmu.
Iz teh razprav in tehtanj je vzniknila še misel, da bi se spodobilo imeti še spominski dan. Le kaj bi bilo bolj primerno kot dan, ko sta si fašizem in komunizem prijateljsko segla v roke, se potrepljala, si obljubila plodno sodelovanje, prijateljstvo, nenapadanje, mimogrede si pa še razdelila en lep kos Evrope. In tako je bi izbran 23. avgust, dan, ko sta Hitler in Stalin, gospodarja dveh totalitarnih držav, sklenila in podpisala pakt o nenapadanju.
Nejevolja ob tem dogajanju je bila povezana predvsem z dejstvom, da fašizem in komunizem nastopata v isti spomenici, tako rekoč v bratskem objemu. Pri nas so pač trdili in trdijo še danes, da gre za dva popolnoma različna, čisto nasprotna pojava. Skoraj svetoskrunsko je trditi, da sta v tesnem sorodstvu. Ob znatnem ogorčenju nad nesramnostjo tistih, ki bi radi ustvarili spominski dan prav na tej podlagi, je bila leta 2008 v evropskem parlamentu izglasovana resolucija pri nas zavrnjena in z njo vred tudi povezani ‘praznik’, pa čeprav je bil med predlagatelji in utemeljitelji tudi mož takega kalibra kot Vaclav Havel. No, leta 2012 je Slovenija priznala ta dan kot poseben dan, a to je storila vlada Janeza Janše, kar je bilo v družbenem knjigovodstvu vpisano kot neprava stran zgodovine.
Kako težko se Slovenija sprijazni z možnostjo, da bi iz tega spominskega dneva naredila nekaj nevsakdanjega, če že ne prazničnega, je razvidno že iz uveljavljenega dogajanja. K ‘obeleževanju’ in udeleževanju vabi Študijski center, ki se mu nekako ne posreči postati Inštitut in je nekakšna Pepelka na dvoru humanističnih ved. Zraven je vabitelj še Nadškofija in župnija sv. Miklavža in vojaški vikar. Lokacija je primerno nenavadna: Najprej je to ograja pred ameriško ambasado in potem še cerkev, to je Sv. Miklavž ali stolnica. Kar nam pove, da se je tega spominskega dneva usmilil en nenavaden Američan in en ali nekaj posebnežev iz vrst duhovnikov. Država s tem nima kaj dosti, če sploh kaj. V svetu umetniških prireditev bi se temu reklo nekaj kot Off ali celo Off-off, mogoče fringe festival, vsekakor nekaj marginalnega, alternativnega. In če nadaljujemo to pot med navajanjem dejstev in mislijo na simbolni naboj: Po vrednostnih asociacijah, ki so se pri nas uveljavile leta 1945, gre za nekaj prezira vrednega, saj je zadaj je reakcija in imperializem…
Mož, ki je največ prispeval k uveljavljanju takšnih pogledov, pospremljenih s celo vrsto ustreznih, pogosto neusmiljenih dejanj, je že od maja 1980 mrtev. Mnogi so mnenja, da bi moral v naših srcih živeti večno. Nekaj jih je pred leti na pobočju Sabotina, na meji z Italijo, poskrbelo za eno od možnih inkarnacij te ambicije – zavihali so rokave, pljunili v roke in naredili velikanski napis TITO; menda najprej in nato občasno NAŠ TITO. Počistili so gmajno in ga postavili iz kamenja. In to pridno obnavljajo, zdaj pa so se odločili, da bi to pravzaprav moralo obveljati za tako rekoč umetnino in kulturni spomenik. Če si zadevo spet ogledamo z navajanjem stvarnih podatkov in simbolnega naboja: Res je, možje so se gotovo pošteno preznojili in namučili, ko so to spravljali skupaj, dalo bi se reči, da gre za lep primerek proletarske umetnosti. Vztrajnost, tako rekoč zagrizenost, s katero svoj artefakt obnavljajo, varujejo pred nasprotniki, branijo pred kritiki, se mu trudijo pridobiti status veledela – to sodi v območje diktature proletariata! Da ne govorimo o simboliki permanentne antifašistične akcije…
Če se prestavimo nazaj k 23. avgustu in od prenašanja kamenja v bolj intelektualne sfere: Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov nas bi lahko spomnil tudi na silno revščino, ki je značilna za naše poznavanje tistega časa, ko sta se spajdašila Hitler in Stalin. Kaj je ob tem doživljal, mislil, rekel, ukrenil tovariš Tito? In kako je to sprejela tovarišija okoli njega? Knjige na to temo so takoj po prihodu na oblast zasegli, prepovedali, uničili – in potem ni bilo nikdar posebne želje po čiščenju te gmajne in iskanju primernega kamenja za postavitev čvrstega sporočila, na ogled daleč po deželi. Da ne mlatimo samo prazne slame: Pakt, ki je bil podpisan 23. avgusta 1939 v Moskvi je po svetu sprožil vihar ogorčenja, izstopanja iz partije, in tudi resne analize. Za eno prvih in še vedno najbolj tehtnih je poskrbel Franz Borkenau, leta 1900 na Dunaju rojeni pravnik in filozof, v mladosti komunist in nato zagret nasprotnik, ki je po paktu objavil knjigo The Totalitarian Enemy:
Nemško-ruski pakt je prepričal mnoge od tistih, ki niso hoteli verjeti, da Nemčija in Rusija v glavnem ne predstavljata dveh antagonističnih tipov režima, temveč en in isti tip. Zdaj ni več herezija označiti nacistični režim za ‘rjavi boljševizem’ in Stalinovega režima za ‘rdeči fašizem’.
Te knjige v Sloveniji ni mogoče dobiti in nobene druge od istega avtorja tudi ne. Kot ni mogoče dobili cele vrste podobnih del, starih in novih. Mogoče bi bil po akciji zbiranja kamenja čas za …
… akcijo zbiranja knjig, da bi se lažje vselili na bolj obveščeno stran zgodovine?
Avtorica: Alenka Puhar
