Stara ljudska pesem gre nekako takole: “Ljubi, ljubi svet Anton, daj mi že možička, za lon pa ti zredila bom debelega prašička.” in govori o molitvi, ki so je neporočene ženske namenjale svetemu Antonu puščavniku, ki goduje 17. januarja, da bi si v tem letu izprosile ženina.
V Meniški vasi, kjer stoji cerkev, in je posvečena temu zavetniku, so šli še malo dlje.
Ob cerkvi, kot pravijo domačini, je nekoč stala lipa. Če je dekle s čelom udarilo po deblu in je potem z lipe padel list, se je tisto leto poročila. Kakšna je bila verjetnost, da je list padel z lipe meseca januarja pa izračunajte sami.
Ni pa sv. Anton samo priprošnjik za iskanje ženina oz. neveste, ampak je povezan tudi z eno največjih človekovih vrednot – zdravjem. To smo lahko še posebej videli v zadnjih letih, med epidemijo kovida, ko je v naše misli prišel tudi sv. Anton, puščavnik, ki goduje 17. januarja.
Pogosto je upodobljen kot menih s palico, prašičem in z zvončkom, znamenji, ki izhajajo iz srednjega veka, ko so menihi antoniti hodili po ulicah in prosili za darove (tudi koline). Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali. Preko vsega tega je Anton postal zavetnik tudi pastirjev, mesarjev, proti ognju (v hlevu), gasilcev.
Zato niti ni nenavadno, da je sčasoma postal zavetnik tudi proti kugi. Marsikje so zato povezali šego darovanja mesnin z licitacijo blagoslovljenih mesnin, kot zaobljubo med kugo v 17. stoletju. V Sloveniji je »zimskemu« Antonu posvečenih 59 cerkva, pri nas je temu priprošnjiku posvečena cerkev v Meniški vasi, kjer je bilo v nedeljo, 21. januarja 2024 že 29. kračevanje. Za cerkev skrbi vaščan, ključar Franci Avguštin, ki vsak dan ročno navije posebno mehansko uro, ki se nahaja na zvoniku cerkve.
Žegnanje se je začelo s sveto mašo
Žegnanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je daroval župnik Igor Stepan in je že med obredom opravil blagoslov mesnin, ki so jih prinesli ljudje. Med mašo je sodeloval MePZ Dolenjske Toplice. Prišli so tudi pritrkovalci.
Šega se je tremi desetletji oživela na pobudo takratnega župnika župnije Toplice, kamor spada podružnična cerkev, Dušana Kožuha. Prvi licitator je bil Menišan Domine Hrovat, ki ga je nasledil Toni Zupančič. V tej vlogi pa se je preizkusil tudi Peter Kotar. Zbralo se je kar nekaj ljudi – tako vaščanov kot obiskovalcev, ki ne zamudijo tega enkratnega dogodka. V košari dobrot se je nahajalo kar nekaj krač, šunk in ostalih mesnin, največ pozornost pa je požela 2,15 m velika salama, ki je imela tudi rekorden iztržek – 190 eur.
Zgodovina cerkve
Podružnična cerkev sv. Antona v Meniški vasi je bila zgrajena v 17. stoletju. Glavni oltar je narejen iz črnega kamna preproste arhitekture. Na predelu oltarja je napis: “Sveti Anton, P.Z.N.” Oltar na vrhu zaključujeta klečeča angela, desni drži v roki srce. Na desni strani, nad obhodnim portalom stoji kip duhovnika v koretlju, s štolo in biretom. V desnici drži križ in mučeniško palmo, v levici pa nosi knjigo. Kip na levi strani pa predstavlja Janeza Nepomuka. Zanima je osrednja niša oz. tron. Oltar je namreč kulisni, ‘jasličnega’ tipa, saj predstavlja puščavo in puščavsko votlino, v kateri se postavljajo posamezne figure, slikane na les oz. karton (kot pri jaslicah). V ospredju kleči Anton Puščavnik z razširjenimi rokami, ozira pa se k Jezusu, ki se mu prikaže v nebeški slavi. Poleg sv. Antona je še figura pastirja in kulise dreves. Po pripovedovanju so v oltar po tleh nastlali celo mah in krmo tako, da je bila podoba puščave čimbolj pristna.
Desni stranski oltar je posvečen sv. Florijanu. Baročna slika ga predstavlja, kako gosi požar v nekem mestu. Sliko obdaja bogat in lep baročni okvir z rastlinskimi viticami in ušesi. Na levi strani pa visi prav tako baročna clika sv. Notburge s križem na roki, ki ga kaže klečečim revežem in jim deli hrano. Poleg glave ji v zraku visi srp. Ob njej na tleh je košara s kruhom, nad njo pa angelca držita venec rož.
Pod sliko sv. Notburge sta dve zahvalni podobi. Prva predstavlja gosposko napravljenega plemiča in plemkinjo, ki klečita, vsak s svojim rožnim vencem v roki, in prosita sv. Antona za pomoč. Prav tako zanimiva je tudi druga podoba. Kmetič z rožnim vencem v roki kleči pred posteljo porodnice, zunaj pa se vidi živina. Pred posteljo ležita dvojčka, na postelji pa porodnica sklepa roki. Poleg stoji mizica s še enim otrokom, ki je videti mrtev. Nad posteljo so odprta nebesa, sv. Anton pa kleči pred Jezusom na skali.
Tekst in foto: Primož Primec
