Potem ko so pripravljavci in podporniki zakona o pomoči pri samomoru grdo izgubili na referendumu, so ves svoj bes preusmerili na Katoliško cerkev v Sloveniji, pa čeprav je bila le ena od petih glavnih verskih skupnosti, ki so ljudi pozvale, naj glasujejo proti zakonu.
Ob tem so se znova pojavile zahteve posameznikov s skrajne levice, da bi Slovenija uvedla cerkveni davek, pri čemer pa se postavlja vprašanje, čemu je ta sploh potreben. V Sloveniji je namreč vzpostavljeno strogo pravilo ločitve cerkve od države, zaradi česar država verskih skupnosti neposredno ne financira. Letno jim neposredno nameni le 1,4 milijona evrov (skoraj toliko je nazadnje vlada namenila za Palestino), s katerimi duhovnikom, imamom, rabinom in drugim pokrije 60 odstotkov socialnih prispevkov za minimalno plačo (podobno krije prispevke samostojnim kulturnikom, novinarjem …), to pa je tudi vse.
Za vse ostalo financiranje se morajo verske skupnosti tako kot vse ostale nevladne organizacije prijaviti na javne razpise, kjer pa je njihov projekt lahko izbran ali ne. Enako je s financiranjem obnov zanimivejših cerkva ali drugih kulturnih spomenikov.
Zato se torej postavlja vprašanje, čemu bi bil sploh potreben cerkveni davek in za kaj bi se porabljal, glede na to, da država verskim skupnostim letno nameni le 1,4 milijona evrov. Zato se bolj zdi, da bi ga pobudniki uvedli zgolj zato, da bi z njim vernike kaznovali in odvračali od verskih skupnosti, katerih člani so. V tem primeru pa bi bila uvedba davka najverjetneje tudi neustavna.
V ozadju je seveda prastar strah pred Cerkvijo, ki je bil ljudem načrtno vcepljen v času komunizma, njegovi nasledniki pa ga skušajo bolj ali manj uspešno vzdrževati tudi po osamosvojitvi.
Aleksander Vodeb






































