Minister za delo Luka Mesec s svojim predvolilnim predlogom, naj se minimalna plača še pred volitvami zviša za več kot 16 odstotkov, na 1000 evrov, razburja gospodarstvenike in vse, ki vedo, kako se ustvarja delovna mesta in prihodke.
Slednji opozarjajo, da Mesec nima stika z realnostjo in da v državo uvaja socializem, kjer smo sicer vsi bolj enaki, a hkrati tudi revni. Na Meščev predlog se je z daljšim zapisom odzval tudi izvršni urednik revije City Magazine Slovenija Jan Macarol. Zaradi aktualnosti njegov odziv objavljamo v celoti.
“Ekonomska alkimija v Butalah oziroma ko Luka Mesec odkrije čarobni fižolček.
Kaj naj rečem! Fascinantno je opazovati to našo vlado. Res. Kot bi gledal skupino otrok, ki so našli očetovo denarnico in so sveto prepričani, da je bankomat čarobna skrinjica, v kateri živijo majhni škratje in tiskajo denar, kadarkoli si zaželiš sladoled. Naš minister za ‘lepe želje in sanje’, Luka Mesec, je znova postregel z idejo, ki bi jo v resnem svetu označili za ekonomski samomor, pri nas pa ji ploskamo kot ‘socialni pravičnosti’. Njegov najnovejši hit? Minimalec na 1000 evrov neto. Sliši se fantastično, kajne? Kdo ne bi hotel ‘jurja’ na računu? Kdo delavcu ne bi privoščil tega zneska? Vsak! A kaj, ko se vrag skriva v detajlih, ki jih ne Mesec ne Boštjančič ne razumeta.
Težava je v tem, da je matematika v tej vladi očitno prepovedana veda. Ali pa so manjkali ravno tisti dan, ko so v šoli jemali odštevanje. Poglejmo logiko, ki je jasna vsakemu branjevcu na tržnici, našim ministrom pa očitno ne: če želiš delavcu dvigniti plačo na tisočaka neto, mora podjetnik za to plačati drastično več. Obrtniki in stanovska OZS so izračunali: podjetje bodo obremenili za dodatnih 250 evrov stroškov, delavec pa bo od tega na računu videl mogoče za dve pici in pivo več – torej 30 evrov. Kje konča razlika? V tisti vreči brez dna, ki ji pravimo državni proračun. Država bi lahko državljanom dvignila neto plačo na 1000 evrov z enostavno prilagoditvijo dohodnine. Takoj in samostojno.
A se raje obnaša kot pijan Robin Hood – jemlje domnevno bogatim (podjetjem), ampak namesto da bi dala revnim, večino zadrži zase za »administrativne stroške« in študije o vplivu polne lune na Medveda. Pri tem pa ima vsa orodja, da plačo samostojno dvigne na 1000 evrov.
In kaj naredi mehanik, pek ali frizer, ko mu država z dekretom dvigne stroške dela? Ne, ne gre v klet po skrinjo s piratskim zlatom. Preprosto dvigne cene. Direktor OZS je bil jasen: ‘Gume boste dražje menjali.’ In ne samo gume. Dražji bodo žemlja, frizura in kava.
Na koncu boste imeli v žepu tistih slavnih 1000 evrov, s katerimi si boste lahko kupili manj, kot si danes z 800 evri. Temu se reče inflacija, dragi moji, ampak te besede v vladnih sobanah ne marajo, ker zveni preveč realno.
Kaj je najbolj tragično? Uničujemo srednji razred. Ustvarjamo družbo uravnilovke. Leta 2013 je bilo na minimalcu 23 % ljudi, danes jih je skoraj polovica – 42 %! Postajamo dežela enakih – enako revnih. Zakaj bi se inženir ali mojster trudil in prevzemal odgovornost, če pa ga država na koncu leta nagradi s tem, da zasluži praktično enako kot nekdo, ki ne potrebuje nikakršnega znanja? Sposobnost kaznujemo z davki, povprečnost pa nagrajujemo.
Če bi ta ekipa vodila Saharo, bi jim v petih letih zmanjkalo peska,” svoj pronicljivi zapis končuje Macarol.
Mi pa samo še dodajamo, morebitnega še enega mandata te vlada država ne bi zdržala.
A. V.
