V zadnjem času smo priča pravi poplavi dezinformacij o Zakonu o parlamentarni preiskovalni komisiji. Vplivneži in politični aktivisti v videih opozarjajo na “politično policijo”, “preiskovanje državljanov” in “špijoniranje v spalnicah”.
Večina teh komentarjev temelji na popolni nevednosti – ali namernem zavajanju.
Kaj pravi 1. člen zakona?
Parlamentarna preiskovalna komisija lahko preiskuje:
- ministre, predsednika vlade, državne sekretarje, direktorje javnih zavodov in agencij, župane in druge nosilce javnih funkcij,
- poslance in člane vlade za dejanja, storjena v okviru njihove funkcije,
- zasebne osebe in podjetja samo takrat, ko so njihova ravnanja neposredno povezana z javnim sektorjem, porabo javnih sredstev ali vprašanji javnega pomena,
- gospodarske družbe v državni lasti ali z večinskim državnim deležem ter tiste, ki poslujejo z državo.
Torej ne gre za preiskovanje navadnih državljanov, njihovih telefonov ali zasebnega življenja. Gre za nadzor nad tistimi, ki upravljajo z javnim denarjem in odločajo o usodi države.
Kaj pa je potem “politična policija”?
Prava politična policija je nekaj, kar smo zelo dobro spoznali v času Jugoslavije: spremljanje političnih nasprotnikov, prisluškovanje državljanom zaradi njihovih prepričanj, zbiranje dosjejev in represija z aretacijami pred volitvami. To je bil mehanizem, s katerim so nekdanje oblasti zatirale svobodo. To, o čemur zdaj govorimo, parlamentarna preiskovalna komisija, pa je nekaj povsem drugega.
Jelka Godec: Za vse, ki delijo nebuloleze propagandistov
Na to je na družbenih omrežjih opozorila tudi poslanka Jelka Godec, vodja poslanske skupine SDS. Zapisala je:
“Za vse, ki delite nebuloleze propagandistov proti zakonu o parlamentarni preiskovalni komisiji, za vse vplivneže, ki se delajo norca iz sebe z video nagovori “proti politični policiji” in za vse ostale, ki niste prebrali niti naslova zakona in delite bedarije o preiskovanju državljanov, brskanju po mobitelih in “špeganju v spalnice” spodaj 1. in 14. člen Zakona o parlamentarni preiskovalni komisiji.
- člen jasno pove, da se lahko preiskuje:
– Nosilce javnih funkcij: ministre, predsednika vlade, državne sekretarje, direktorje javnih zavodov in agencij, župane ter druge uradnike.
– Politične funkcionarje: člane vlade in poslance (za dejanja, storjena v okviru njihove funkcije).
– Zasebne osebe in podjetja: kadar so njihova ravnanja povezana z javnim sektorjem, porabo javnih sredstev ali so vprašanja javnega pomena.
– Gospodarske subjekte v državni lasti ali z večinskim državnim deležem ter subjekte, ki poslujejo z državo.
Politična policija pa nadzoruje politične nasprotnike, spremlja in prisluškuje državljanom, zbira podatke o ljudeh zaradi njihovih političnih prepričanj, zatira opozicijo z aretacijami, zastraševanjem ali drugimi oblikam represije.
Tole zadnje je znano, ne? Ja ja, tega so se posluževali v bivši jugi in levičarji se tega še kar ne morejo otresti. Koga so že leta 2014 zaprli pred volitvami?”
Poslanka je še objavila še izsek iz zakona o parlamentarni preiskavi, o katerem je zdaj toliko vpitja:
