V Sloveniji se te dni odvija prizor, ki bi ga v večini razvitih držav označili za absurdnega. Sindikalne centrale so takoj po sprejetju interventnega zakona za razvoj Slovenije napovedale zbiranje podpisov za naknadni zakonodajni referendum. Zakon, ki med drugim prinaša znižanje davčnih bremen, nižji DDV za osnovna živila, ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence ter druge ukrepe v korist malega gospodarstva in delavcev, jim očitno predstavlja grožnjo.
Medtem ko delodajalci zakon pozdravljajo kot korak k večji konkurenčnosti in višjim neto plačam, sindikati govorijo o “zakonu za razkroj Slovenije” in “pohlepu”. Namesto da bi podprli ukrepe, ki neposredno izboljšujejo položaj zaposlenih in prebivalstva, se postavljajo v bran visokim davkom in obstoječemu sistemu, ki je že desetletja dušil gospodarsko rast. Težko je najti drug primer v Evropi ali širše, kjer bi sindikati aktivno nasprotovali znižanju davkov za navadne ljudi. Zdi se, da so slovenski sindikati v tem edinstveni na svetu – ne branijo delavcev pred izkoriščanjem, temveč državo pred tem, da bi ljudem pustila več denarja v žepu.
V ozadju je verjetno tesna povezanost vodilnih sindikalnih funkcionarjev z levimi strankami, predvsem SD in Levico. To ni več sindikalizem, temveč podaljšana roka določenih političnih opcij. Branimir Štrukelj, dolgoletni glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), je znan po tesnih vezeh z levico. Njegova preteklost vključuje povezave z Milanom Kučanom (bil je poročen z njegovo hčerko), kandidiral je za poslanca na listi Levice in je bil pogosto del njene mreže.
Martina Vuk, generalna sekretarka Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS), je dolgoletna vidna članica Socialnih demokratov (SD), nekdanja svetnica SD v ljubljanskem mestnem svetu in predsednica Ženskega foruma SD.
Takšne povezave dvigujejo utemeljen sum, da sindikati ne delujejo v interesu svojih članov, temveč kot orodje leve opozicije za blokado reform. Namesto socialnega dialoga in iskanja kompromisov se zatečejo k referendumu, ki naj bi “ubranil socialno državo”, v resnici pa ohranil visoke davke in neučinkovit javni sektor.
Zakon namreč prinaša povsem konkretne koristi: višje neto plače, cenejša osnovna živila, lažje pogoje za mlade družine in majhna podjetja ter ukrepe za stabilizacijo zdravstva. Nasprotovanje temu v imenu “solidarnosti” zveni votlo, ko gre za ukrepe, ki ne uvajajo novih bremen, temveč zmanjšujejo obstoječa.
Slovenija si več kot očitno ne more privoščiti sindikalnega veta na vsako reformo, ki je nujno potrebna. Čas je, da se sindikati vprašajo, čigave interese v resnici branijo – članov ali svojih političnih zaveznikov. Referendumska akcija ni zmaga demokracije, temveč poskus podaljševanja zastarelega modela, ki je Slovenijo že zdavnaj potisnil v zaostanek za bolj prožne države. Ljudje si zaslužijo manj davkov in več svobode, ne pa sindikalnih ovir.
Aleksander Vodeb
