Branimir Štrukelj, dolgoletni voditelj Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) in član Levice, celo njihov kandidat na enih od volitev, je spet stopil na oder. Tokrat s parolami, ki naj bi opozarjale na grozote Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Naslov je dramatičen: Zakaj smo PROTI. Vsebina pa žal tipična za sindikalno agitacijo – polna pretiravanj, polresnic in direktnih napačnih navedb.
Janez Cigler Kralj, eden od predlagateljev zakona, je to jasno in javno povedal: “Po 30 letih šolskega sindikalista Štruklja bi pričakovali, da zna brati zakone in jih tudi verodostojno povzeti. Negativna ocena, g. Štrukelj. Niti ene (!) od alinej, ki jih širite, namreč ni v zakonu. Niti ene. Laž na laž! Ni čudno, da so rezultati v naših šolah vedno slabši.”
Kaj Štrukelj trdi in kaj zakon dejansko prinaša?
Štrukljeve trditve:
- zamrznitev plačne reforme,
- posege v dogovorjene plače,
- novi ZUJF,
- krčenje pravic iz kolektivnih pogodb,
- slabšanje in privatizacijo javnega zdravstva, šolstva, varnosti in socialnih storitev,
- luknjo v proračunu, po kateri bodo rekli “ni denarja”.
Resnica je povsem drugačna. Zakon je omnibus ukrepov, ki med drugim vključuje:
- Razvojno kapico na prispevke pri 7.500 evrov bruto (namenjeno zadrževanju visoko kvalificiranih kadrov).
- Znižanje dohodnine na najem.
- Ureditev normirancev in olajšav za malo gospodarstvo.
- Fleksibilnejše možnosti za zdravnike iz javne mreže pri delu v zasebnem sektorju in koncesijah – z namenom skrajšati čakalne dobe.
- Nekatere spremembe na trgu dela in pokojninah (npr. avtomatično prenehanje pogodbe ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, z možnostjo nadaljevanja).
Nihče ne zamrzuje plačne reforme v javnem sektorju, nihče ne ukinja kolektivnih pogodb in nihče ne privatizira šolstva.
Gre za klasično sindikalno tehniko: vsako spremembo, ki rahlo odpre vrata konkurenci ali razbremeni gospodarstvo, predstaviti kot “razkroj socialne države”.
Zakaj to počne dolgoletni sindikalist?
Štrukelj ve točno, kaj dela. Po desetletjih na čelu sindikata je mojster mobilizacije. Strah deluje bolje kot argumenti. Namesto da bi razpravljal o tem, zakaj Slovenija med OECD državami izstopa po visokih davčnih in prispevkovnih obremenitvah, raje riše apokaliptične slike. Namesto da bi priznal, da imamo kronične težave s čakalnimi dobami v zdravstvu in odlivom talentov, raje brani status quo.
Rezultati takega pristopa so vidni v šolah: slovenski učenci v mednarodnih primerjavah zdrsavajo navzdol, medtem ko sindikati blokirajo vsako resnejšo reformo. Ko gre za lastne privilegije in moč, je vsak poskus spremembe “napad na javni sektor”.
Problem je v zavajanju
Sindikati imajo legitimno vlogo pri zastopanju interesov svojih članov. Toda ko voditelj tako vplivnega sindikata, kot je SVIZ, širi neresnice to ni obramba pravic – to je politična kampanja, financirana z denarjem članov, ki bi lahko šel za kaj koristnejšega.
Javnost si ne zasluži strašenja z izmišljenimi alinejami, ki jih v zakonu sploh ni. Tako se namreč ne zavaja. Če se že kritizira zakon, ga je treba kritizirati takšnega, kot je – ne takšnega, kot ga nekateri potrebujejo za mobilizacijo volilne baze. Slovenija potrebuje resne reforme, ne pa še ene runde sindikalnih mitov in referendumske vojne. Čas je za ukvarjanje z vsebino, ne intrigami.
A. L.
