Spletni portal pozareport.si je danes objavil prvi del zelo zanimive kolumne avtorja Aljuša Pertinača o Robertu Golobu. Avtor uvodoma v prispevku z naslovom Golob si svobodo predstavlja kot to, kar paše njemu, njegovi bejbi in ozkemu krogu ritoliznikov in poslovno političnih botrov. Dodaja, da Slovenija nujno potrebuje Antigoloba in navaja, da branje ni za tiste, ki imajo slab želodec.
V nadaljevanju objavljamo nekaj poudarkov.
Nedvomno je, da ima Golob o sebi izjemno (pre)visoko mnenje. Ima se za revolucionarja, pa je v resnici tipični predstavnik tranzicijske buržuazije. Otrok nekdanjega rdečega direktorja Soških elektrarn.
Rojen s srebrno žlico v ustih. Nikoli ni izkusil pomanjkanja, nikoli se mu ni bilo treba odrekati. Nikoli mu ni bilo treba zaslužiti za hrano, za preživetje. Tipičen sin po poklicu, ki se je sčasoma in zlagoma prelevil najprej v aparatčika, nato pa v tipičnega noveau riche pezzo novante, namišljenega uspešnega biznismena, ki si je prek dednih apanaž in partijskih sinekur uspel nagrabiti za slovenske razmere zavidljivo premoženje.
Golob je poleg tega tudi notorični lažnivec. V resnici laže, kot pes teče. Laže tako, da sam sebi verjame. Kar po drugi strani pomeni, da mu ne moremo verjeti praktično ničesar.
Posebno pozornost si zasluži tudi Golobov odnos do žensk, pri katerih nikoli ni bil posebno uspešen, zato tudi aktualno zvezo s profesionalno starleto dojema kot mano z neba. Že v študentskih letih se je zavoljo njih in romanc, ki so obstajale zgolj v njegovi glavi, pogosto zapletal v pretepe z bolj stasitimi in fizično močnejšimi študentskimi kolegi. In tak je še danes. Tipični kalimero, zaverovan v svoj prav in malodane bolan od lastne pomembnosti.
Vse to in še bistveno več lahko preberete v kolumni Aljuša Pertinača na pozareport.si
A. L.
