Vojaške akcije Jugoslovanske armade (JA) so se nadaljevale in stopnjevale. Letala JA so napadla vse pomembnejše radijske in televizijske oddajnike ter pretvornike na Nanosu, Krvavcu, Kumu, Boču in Pohorju. Raketirana je bila Kočevska Reka. JA je obstreljevala Ljubljanski grad.
Istega dne so enote Teritorialne obrambe (TO) v Krakovskem gozdu napadle jugoslovansko oklepno kolono in jo porazile. TO je zavzela mejni prehod Šentilj.
Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher se je med vojno za Slovenijo in kasneje v mednarodnih krogih močno trudil v slovensko korist. Tega dne sta se predsednik predsedstva RS Kučan in zunanji minister Rupel srečala z njim v Beljaku. Srečanje je pomembno okrepilo diplomatska prizadevanja Slovenije po končanju agresije.
Srečanje z Genscherjem v Beljaku
Čeprav je bilo sprva srečanje predvideno v Ljubljani, kamor naj bi Hans Dietrich Genscher prišel iz Zagreba, so srečanje iz varnostnih razlogov prestavili v Beljak. Genscher je izjavil, da obžaluje, ker ni mogel priti v Slovenijo, in da je močno zaskrbljen nad razpletom dogodkov v njej. Pot je nadaljeval k trem zunanjim ministrom, ki so bili pred dnevi v Beogradu, nato pa se bodo pripravili na jutrišnjo konferenco KVSE v Pragi, kateri bo predsedoval. Tam bo predlagal, da ves članice KVSE glasujejo proti uporabi sile v Sloveniji.
Slovenska stran ga je seznanila s pogoji za premirje ter da je glavna naloga slovenskega vodstva preprečiti samovoljno nasilje, ki ga v Sloveniji izvaja zvezna vojska, saj jugoslovansko vojaško vodstvo ni več sposobno racionalnih, ampak samo maščevalnih potez.
ZDA o priznanju Slovenije in Hrvaške
Avstrijski zunanji minister Alois Mock pa je na Dunaju izjavil, da ZDA razmišljajo o možnosti priznanja neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, če bi se težave odpravile mirno in po pogajalski poti.
V Beograd poslan predlog za prekinitev ognja
O vsej vojaško politični zapletenosti in takratnem stanju pričajo naslednji dogodki. Tako je 2. julija polkovnik Janez Slapar po pooblastilu državnega vodstva poslal v Beograd Predlog RS za definiranje pogojev za ustavitev ognja od 2. julija od 15. ure dalje, in sicer:
“1. Od tega datuma in ure je v veljavi ustavitev ognja za obe strani.
- Obrambne sile Republike Slovenije se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, oddaljile svoje enote od blokiranih enot JA, dovolile enotam JA, da oskrbijo ranjene in poberejo mrtve vojake, kar so lahko tudi doslej vseskozi počele in ko bodo enote v mirnodobnih kasarnah, bo zagotovljena tudi njihova oskrba.
- Enote JA se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, umaknile enote 32. in 10. korpusa ter druge enote, prepeljane od drugod, v matične kasarne, blokirane oklepne in posebne enote 14. in 31. korpusa organizirano, tanke in oklepna vozila pa na vlačilcih, umaknile v matične enote in da ne bodo na ozemlje Republike Slovenije dovažale nikakršnih novih enot ali izvajale kakršnihkoli bojnih akcij.”
Hkratni je enotam TO poslal tudi ukaz o končanju vseh napadov. Republika Slovenija je nato ob 21. uri enostransko razglasila prekinitev ognja.
Slovenija sprejela predlog o premirju
Slovensko predsedstvo pa je sprejelo predlog štirih točk članov predsedstva SFRJ Mesića in Tupurkovskega o takojšnji prekinitvi sovražnosti, ločitvi sil JA in TO, izpustitvi ujetnikov ter pogovorih v predsedstvu SFRJ.
Starši vojakov vdrli v srbski parlament
Po dveh urah in pol ostre razprave o dogodkih v Sloveniji in tem, kaj se je storilo Srbiji, je srbski parlament zasedlo več sto staršev mladeničev, ki so služili vojsko v Sloveniji in ki jih je jugoslovanska vojska poslala v prve bojne linije in tanke proti enotam slovenske Teritorialne obrambe. Tako so starši več ur v solzah vzklikali samo eno: “Hočemo svoje otroke!” ter zahtevali odstop Markovića in Kadijevića. Ob tem je general Adžić, načelnik generalštaba oboroženih sil SFRJ, Sloveniji grozil s silovitim obračunom, skoraj vsa poveljniška mesta v jugoslovanski armadi pa so zasedli srbski generalski jastrebi.
Kraji pomembnejših dogodkov oziroma spopadov: Krakovski gozd, Prilipe, Fernetiči, Presika, Ortnek, Ribnica, Borovnica, Zgornja Ložnica.
Povzeto po gov.si/Slovenija30 (avtor: Tomaž Kladnik)
