Glavna ovira za razvoj Bele krajine ostaja južni krak tretje razvojne osi. Odhajajoča vlada pod vodstvom Gibanja Svoboda v iztekajočem se mandatu regiji na infrastrukturnem področju ni zagotovila preboja.
Do marca 2026 gradnja na jugu ni stekla, dokumentacija za odseke proti Metliki pa je še vedno v pripravi. Tudi za naprej v programu Svobode, ki je sicer izredno skromen in navkljub drugačnim navedbam nekaterih lokalnih kandidatov, ni konkretnih rokov za začetek gradnje.
Južni del (Novo mesto – Maline – Metlika/Črnomelj, vključno s predorom pod Gorjanci) tako ostaja v fazi priprave dokumentacije, reševanja sodnih postopkov in okoljske presoje.
Svoboda ga omenja kot del “celotne” tretje razvojne osi, a brez obljube o hitrem začetku. Realni roki v proračunskih načrtih so šele od 2028 dalje. Dolenjska in Bela krajina ostajata v ozadju.
Državni prostorski načrt je bil sprejet že pred več kot desetletjem (leta 2012), a vlada Roberta Goloba na jugu ni dosegla skoraj ničesar. Manjše rekonstrukcije obstoječih cest in priprava dokumentacije ne moreta nadomestiti strateškega preboja, ki ga regija nujno potrebuje.
Slaba cestna povezava otežuje gospodarski razvoj, turizem, izvoz, dostop do zdravstva in vsakdanje življenje ljudi. Dolgi časi vožnje, zastoji in varnostna tveganja na G2-105 (cesti čez Gorjance) niso le nevšečnost – so znak, da je Bela krajina še vedno obravnavana kot regija druge kategorije.
In tu se pojavi grenka ironija: ljudje v Beli krajini kljub vsemu volijo Svobodo. Na volitvah marca 2026 je Svoboda v volilnem okraju Črnomelj po trenutnih, sicer neuradnih izidih, z 29,77 % glasov – kot zaenkrat kaže dobila tudi poslanski mandat. Iz Svobode.
To zmago Svobode je izdatno podprl Milan Kučan, ki je v Beli krajini reden gost na prireditvah, obiskih šol in lokalnih dogodkih, tudi pohodih.
Kako je mogoče, da regija, ki jo je vlada, ki jo podpirajo, sistematično zapostavljala pri ključnih infrastrukturnih projektih, še vedno daje glasove prav tej politični opciji?
Kakorkoli. Dokler bo Bela krajina ostajala “čakalna vrsta” za vlado, ki jo voli, bo težko govoriti o resnični regionalni pravičnosti, enakomernem razvoju in resnični skrbi za blagostanje njenih prebivalcev.
Obljube o “povezovanju vse Slovenije” zvenijo votlo, ko se na enem koncu drži betonska lopata, na drugem pa le papir, foto trenutki in redni gostje iz preteklosti.
Čas bi bil, da tudi volivci v Beli krajini, vključno s črnomaljskim županom, zahtevajo več od tistih, ki jim obljubljajo “svobodo” – predvsem svobodo hitrejše vožnje do Novega mesta in Ljubljane ter svobodo enakopravnega razvoja.
Adriana H. Lampe
