Preiskovalna komisija državnega zbora o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok je včeraj zaslišala nekdanjo zaposleno v novomeški bolnišnici, ki je opisala običajni postopek obravnave matere in dojenčka. Pričala je tudi nekdanja pediatrinja mariborske bolnišnice. Obe sta zatrdili, da o domnevno odtujenih otrocih nikoli nista slišali.
Marija Helena Turk Paunović, nekdanja zaposlena v novomeški bolnišnici, je povedala, da je za primere domnevno ukradenih otrok iz slovenskih bolnišnic med letoma 1965 in 1991 prvič slišala iz medijev. Dejala je, da je bila od leta 1972 do 1987 zaposlena v otroškem dispanzerju, nato pa se je zaposlila na otroškem oddelku novomeške bolnišnice, kjer je ostala do upokojitve leta 2007.
“Da bi kakšnega otroka odtujili, nisem nikoli slišala. Bolne otroke so premeščali v Ljubljano, tudi umrle na patologijo. Stopnja umrljivosti mrtvorojenih otrok je bila pri nas zelo nizka,” je pojasnila.
V nadaljevanju je opisala običajni postopek obravnave matere in otroka. Pred sistemom Novorojencem prijazna bolnišnica je bil otrok po rojstvu pri mami v porodni sobi, nato so ga otroške sestre, ki so pomagale pri porodu, po njenih besedah prepeljale v otroško štacijo.
Predsednico komisije Alenko Jeraj (SDS) je zanimalo, ali se je kdaj zgodilo, da mrtvega otroka niso pokazali mami. “To se nikoli ni zgodilo,” je zatrdila Turk Paunovićeva, ki je sama prinesla mrtvega otroka mami, da ga vidi. Ne spomni se, da kakega mrtvega otroka ne bi pokazali materi, se je pa spomnila primera, ko so otroka zamenjali, a se je vse dobro končalo, je dejala.
“V Novem mestu se ni nič slišalo, da bi kakega otroka odnesli iz bolnišnice. To bi bilo nemogoče, glede na to, da otroci niso bili nikoli brez varstva,” je zaključila.
Tudi pediatrinja Lidija Krampač iz mariborske bolnišnice do pred kratkim ni vedela nič o domnevno ukradenih otrocih iz bolnišnic. Po diplomi iz splošne medicine leta 1975 in končani specializaciji iz pediatrije se je zaposlila na otroškem oddelku mariborske porodnišnice, kjer je delala vse do upokojitve leta 2000.
“Otroci so se rodili v porodnišnici splošne bolnišnice Maribor, če je bil kakšen problem, je prišla ekipa iz Ljubljane in ga odpeljala v ljubljansko bolnišnico. Če je kasneje otrok umrl, sem bila vedno na obdukciji,” je povedala. Spomnila se je primera, ko je otrok s hudo zlatenico takoj po porodu umrl.
Tudi ona nikoli ni slišala, da je kakšna mama rekla, da ji je kdo prepovedal videti otroka, če je umrl. “Vedno sem mamam omogočila videti svojega otroka,” pravi. Da ne bi starši dobili zahtevane informacije, se ji zdi nemogoče.
Po pregledu kopije dokumenta umrlega otroka je povedala, da to ni njena pisava, ampak od drugega pediatra. Tega otroka ni obravnavala, je pa iz spisa razvidno, da je bil prezgodaj rojen, da se je dušil in bil zahiran. Otroka so premestili na otroški oddelek, kjer je zvečer umrl. Sicer se ne spomni, da bi kakšen otrok umrl na pediatričnem oddelku.
Preiskovalna komisija bo nadaljevala z delom tudi danes, predvideno je zaslišanje dveh prič: Karla Frantarja in Petra Navmoskega. Seja bo že 37. zapored, začela se bo ob 14. uri.
M. D.
