Danes mineva 13 let, odkar je Iranec Iraj Farrokhzadeh odprl račun v NLB, prek katerega so z vednostjo takratnega najvišjega političnega vrha prali denar iz iranske banke, namenjen terorizmu, iranska banka je bila pod svetovnim embargom.
V banki tega nihče “ni opazil”, denar so izbrani bančni kadri mirno prenakazovali na naslove, kot so Miki Miška, Ana Karenina, Jaka Racman, Supermen in podobna pravljična imena. Opazili niso niti številnih gotovinskih dvigov na bankomatih.
NLB je vodil Marjan Kramar, vodstvo banke je Iranca celo oprostilo vsakršnega plačevanja provizije, kakršno moramo državljani sicer plačati ob vsakem plačilu položnice.
Iraj Farrokhzadeh, iranski državljan z britanskim potnim listom, je 12. decembra 2008 v Novi Ljubljanski banki (NLB) odprl račun. V naslednjih dveh letih je prek tega na različne račune prek več deset tisoč transakcij preusmeril okoli 1000 milijonov evrov.
Veliko je bilo tudi gotovinskih dvigov, provizije posameznikom so bile okoli 300 do 400 milijonov evrov. Denar so odnašali v kovčkih.
Afera Farrokh je v Sloveniji odjeknila šele leta 2017, ko so na komisiji pod vodstvom dr. Anžeta Logarja, ki je preučevala odgovornost za drugo sanacijo slovenskih bank, odkrili nenavadno poročilo Banke Slovenije, ki je govorilo o tem, da je nek Iranec v NLB opral milijardo evrov.
Do takrat ni nihče nič slišal o tem. Kasneje so ugotovili, da je o zadevi vedelo vsaj 100 ljudi (od bančnih uslužbencev prej najvišjega političnega vrha do policije in obveščevalne službe). Vsi so se zavili v molk, policija pa je primer tik pred volitvami leta 2011 pospravila v predal, o ugotovitvah državnega tožilstva uradno sploh niso obvestili.
Vse institucije so torej vedele za te posle, a so vse molčale.
Logarjeva preiskovalna komisija je nato leta 2018 policiji posredovala izredno obsežno poročilo, z ugotovitvami in dokazi. Januarja 2020 pa je posebna skupina, sestavljena iz kriminalistov Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) in tožilcev Specializiranega državnega tožilstva, zaprla “preiskavo”, češ da bančniki niso zlorabili svojega položaja.
Aferi je 13 let pozneje ekonomist in publicist dr. Rado Pezdir posvetil poglavje v svoji knjigi Vzporedni mehanizem globoke države. Knjigo lahko naročite na povezavi
V nadaljevanju objavljamo nekaj delov iz knjige dr. Rada Pezdirja:
“Iraj Farrokhzadeh je svoj posel posredovanja transakcij med Iranom in svetom na NLB prenesel iz švicarske banke. Okoliščine njegovega odhoda niso znane, kljub temu je nekaj virov zatrdilo, da je bil njegov odhod iz Švice precej hiter in povezan z vprašanjem legitimnosti opravljenih transakcij. Zakaj ravno NLB in Slovenija, si je še mogoče razložiti, kljub temu, da preiskave, v kateri bi policija izprašala Farrokhzadeha po motivu za prihod v Ljubljano, ni bilo, saj – kot smo pokazali – stare naveze iz vzporednega bančništva ne izginejo kar tako. Težje je razumeti, kdo je bil Irančeva vstopna točka v NLB. Zaradi popolne odpovedi policije sta to preiskovali obe komisiji. Najprej se je preverilo govorico, ki je medtem že prišla v javnost, in sicer, da je Marjan Kramar, direktor uprave NLB, nekje v sredini leta 2008 na neki konferenci v Švici spoznal Farrokhzadeha in mu ponudil ugodnosti pri plačilu provizij, če svoj posel preseli na NLB.”
“Torej? Prvič v zgodovini NLB je prišel na upravo dokument, ko so vsi podpisniki odšli na dopust. Kdo so nadomestni podpisniki, pa nihče ni znal povedati. Bančna komisija je vse skupaj sprejela kot neobičajno danost in se odločila raziskati, kdo so nadomestni podpisniki. Njihova identifikacija bi namreč omogočila postavitev nekaj ključnih vprašanj. Med drugimi tudi, kako je mogoče, da je bil na upravo posredovan dokument, ki je temeljil na celi zgodovini pregovarjanj, ali gre za sumljivega komitenta ali ne. Vsaj tisti, ki so dokument podpisali, bi morali vedeti, na kakšen način so bili odpravljeni dvomi. Glede na to, da smo v bančni komisiji imeli na razpolago celo morje dokumentacije iz NLB, smo bili vsi prepričani, da bomo nečitljive podpise, skorajda čačke, uspeli razvozlati. Seveda smo se zmotili, odkrili nismo niti enega podobnega podpisa. Enako vajo je ponovila druga komisija, rezultat pa je bil zopet enak: čačk nismo razvozlali, vsi po vrsti pa so ponavljali, da ne vedo, kdo je dokument podpisal. Preiskava je zopet zašla v slepo ulico zatrjevanja vseh vpletenih, da je šlo za še eno neobičajno naključje. Z eno izjemo, šokiranih posameznikov s plačilnega prometa, ki kar niso mogli verjeti, da se zgodba še kar nadaljuje. Naj dodam, da sem v času preiskave govoril s tistimi, ki so delali v tem sektorju, in vsi po vrsti so zatrjevali, da je neverjetno, kako so jih na banki izobraževali, kaj je sumljiva transakcija, ko pa so jih zaznali na tisoče, pa so se odgovorni na banki delali, da ne vedo, v čem je problem.”
“Policija je bila s strani UPPD obveščena o sumljivih transakcijah na NLB 19. 11. 2010. To ni prvo obvestilo policiji o zadevi Farrokh, toda pojdimo po vrsti. 19. 11. 2010 je UPPD predal analizo in vse podatke o transakcijah oddelku za finančno kriminaliteto na policiji. Vse skupaj je v roke dobil Simon Golub. Kriminalistu Golubu je uspelo nekaj neverjetnega. V zgolj šestih dneh je uspel ugotoviti, da transakcije niso sumljive in da suma pranja denarja ni. To, da bi Golub v šestih dneh preveril vseh 20.000 prejemnikov po vseh bazah, je seveda neverjetno, in se to dejansko niti ni zgodilo. Če bi se, bi danes policija imela v rokah kaj več kot to, kar ima. Dejansko pa, če odmislimo informacije tujih partnerskih služb, Sove in šopa transakcij iz NLB, policija nima ničesar. Toda takšno delo je na policiji mogoče in Golubova hitrostna analiza je bila za vrh policije popolnoma kredibilna.”
Knjigo lahko naročite na povezavi
M. D.
