Po dolgih letih in številnih dragih študijah, za katere je bilo zapravljenih na desetine milijonov evrov, je bil zakon o dolgotrajni oskrbi končno pripravljen in sprejet. Ne bi si mislili, koliko posameznikov in skupin se je ukvarjalo s tem, da se to ne bi zgodilo. Ampak se je, ob zavedanju, da bodo potrebni nekateri manjši popravki, saj bo praksa pokazala, kje so še šibke točke.
Govorim o manjših popravkih, ki jih pri tako obširni vsebini ni mogoče v celoti predvideti. Ključno je, da je bil dosežen dogovor o vseh pomembnih vsebinah, ki predstavljajo bistvo tega zakona. Koliko vrstic bo imela tabela, v kateri se vodi seznam upravičencev, zame ni bistvena vsebina.
Brez vztrajnosti in odločnosti predsednika vlade Janeza Janše in najbližjih sodelavcev, ki niso dopustili, da bi se predlog zakona izgubil v predalu, bi spet zmagali birokrati in lobiji, ki jim gre zgolj za lastno pomembnost in dobičke. Če se ne vidijo zraven, po njihovem mnenju zakon ni dober in se ga ne da izvajati. Žalostno je, da vse to počnejo na račun ljudi, ki so zato prepuščeni sami sebi v razmerah, ko jim je težko in nujno potrebujejo pomoč.
Strateški svet za socialno politiko, v katerem so sodelovali najbolj priznani strokovnjaki za dolgotrajno oskrbo, je zakon podprl. Podprla ga je tudi Zveza društev upokojencev.
Seveda ne drži, da se zakon o dolgotrajni oskrbi ne more izvajati, saj se že izvaja. Tudi financiranje je zagotovljeno vsaj do leta 2025, integralna proračunska in evropska sredstva so rezervirana. Je pa najbrž težava ravno v tem, da ta sredstva dišijo tudi drugim. Jasno je, da nekaterim, ki so si obetali večje koristi, predvsem več denarja in monopolno vlogo v sistemu dolgotrajne oskrbe, trenutne rešitve ne ustrezajo. Zato ne odnehajo in se izjemno trudijo, da sistem v Sloveniji ne bi zaživel. Rušijo zakon na vse mogoče načine, tudi z argumenti, da se ne da, ni časa, ni denarja, in podobnimi za lase privlečenimi izgovori.
Že v času priprave zakona je bilo čutiti poskuse zavoda za zdravstveno zavarovanje, da upočasni postopek in v zakon vrine določbe, ki bi omogočile lagodno delo birokratom. Menda ne zmorejo pripraviti svoje organizacije na izvajanje v tako kratkem času, kar pa jih ne odvrne od tega, da se ne bi odrekli svoji monopolni vlogi pri izbiri izvajalcev in nadzoru sredstev, ki so namenjena dolgotrajni oskrbi.
Več kot deset let je denar namesto k upokojencem in pomoči potrebnim odtekal drugam. Lobiji se niso mogli dogovoriti o tem, kdo bo glavni, birokrati pa ne, kako bodo poskrbeli, da bo administracija normalno tekla. Kajti na ZZZS morajo poskrbeti za nič drugega kot za to, da sistem gladko teče. Iz javnih sredstev se v času teh deset let ni zgradil noben nov dom za starejše, družinski člani so sami skrbeli za svoje bližnje, jemali neplačane dopuste in izgorevali od preobremenjenosti.
Največjo škodo pomanjkanja sistemske urejenosti področja so čutili ljudje, ki jim je bila odvzeta pravica do storitev, ki jih zakon zagotavlja. Med drugim do izbire vrste oskrbe, do denarnega nadomestila in tudi do družinskega pomočnika, ki je po novem upravičen do veliko višjega plačila, kot je bilo pred uveljavitvijo zakona. V vsem tem času pa so se uradniki pregovarjali o tem, ali so bolj pametni na ministrstvu za delo ali na ministrstvu za zdravje, in o tem, koliko evidenc naj še predpišejo, da bodo izvajalcem in uporabnikom čim bolj zagrenili življenje. Kajti več evidenc naj bi po njihovem mnenju izboljšalo kakovost storitev. Namesto da bi zagotovili ustrezen, strokoven in učinkovit nadzor.
Če je treba popraviti kakšne malenkosti, jih popravite! Če so pravilniki napisani slabo, odpustite tistega, ki jih je pisal! Če vodstvo ZZZS ne zna organizirati dela, zamenjajte vodstvo! Če pa hočete denar za dolgotrajno oskrbo preusmeriti drugam, povejte naravnost! Da bodo upokojenci vedeli, da so za vladajoče Goloba, Mesca, Fajonovo in Bratuškovo NVO-ji pomembnejši od njih. Če bi vsaj polovico denarja, ki je v tem izgubljenem desetletju šla nevladnim organizacijam, namenili za dolgotrajno oskrbo, bi bilo prihranjenih veliko žalostnih družinskih zgodb.
Si to res želimo še naprej? Ob vseh lepih besedah, ki jih je levica trosila pred volitvami, danes blokira izvajanje zakona. Očitno je nekdo izračunal, da ni dobil dovolj velikega kosa pogače ali da mu ni bila priznana dovolj velika pomembnost!? Zakaj je treba prenašati pristojnosti najprej na eno ministrstvo, čez en mesec pa še na drugo? Zakaj nove delovne skupine, saj bodo v njih najbrž popolnoma isti ljudje, kot so bili pred nekaj leti, ko se stvari niso premaknile nikamor? Več kot očitno je, da ni prav nobenega interesa, da bi zakon o dolgotrajni oskrbi zaživel, vsaj toliko časa ne, dokler ne bodo svoje dosegli vnaprej določeni izbranci, ki se vidijo v tej zgodbi.
Mimogrede, ZDUS, ki je podprl dolgotrajno oskrbo, že izvaja projekt e-oskrbe, ki je del zakona. Ga boste ustavili? Tudi storitve družinskega pomočnika se že izvajajo in ljudje za to prejemajo plačilo. Ga bodo morali vrniti? Žal je res tudi to, da v ZDUS delujejo posamezniki, ki ne delajo za upokojence, ampak so politični aktivisti, ki svojim članom očitno raje škodujejo, kot da bi priznali, da je vlada Janeza Janše naredila kaj dobrega. Zato ne sprašujete sindikatov upokojencev in organizacij, kot je Srebrna nit, o tem zakonu, niti birokratov, ki bi morali izvajati zakon, pa ga ne, kako ocenjujejo zakon. Njihov odgovor poznamo že dolgo, še več, poznali smo ga, že preden so zakon sploh prebrali. So del problema in ne del rešitve.
Zakon o dolgotrajni oskrbi je dober sistemski zakon, ki ureja dolgotrajno oskrbo na sodoben, uporabniku prijazen način. Z nekaj manjšimi popravki bo odličen. Samo ne blokirajte ga, ker boste povzročili neprecenljivo škodo ljudem, ki storitve dolgotrajne oskrbe nujno potrebujejo in nanje čakajo že dolgo.
Avtorica: Romana Tomc
(Kolumna je bila prvotno objavljena na Siol.net)
