17. decembra je Evropski parlament na predlog kampanje My Voice, My Choise, ki jo je vodil Inštitut 8. marec, sprejel resolucijo, s katerim je Evropski parlament Evropski komisiji priporočil, naj sprejme mehanizem, ki bo ženskam, ki v svoji državi ne morejo opraviti splava, omogočil splav v eni od drugih članic EU. Čeprav so na Inštitut 8. marec resolucijo predstavljali kot velik uspeh, pa gre v resnici za bolj ali manj neoperativen akt, ki v resnici ne bo spremenil skoraj ničesar.
Podroben vpogled v resolucijo, ki jo je mogoče najti na spletni strani Evropskega parlamenta, namreč pokaže, da resolucija ni obvezna ne za Evropsko komisijo, prav tako ne za članice EU v primeru, da bi Evropska komisija takšen mehanizem na koncu tudi dejansko sprejela. Prav tako mehanizem ne bo mogel, če bo sprejet, spreminjati nacionalnih zakonodaj članic EU na področju splava.
Resolucija namreč Evropsko komisijo “poziva k vzpostavitvi prostovoljnega evropskega finančnega mehanizma, ki bi ženskam omogočil dostop do varnega splava v drugi državi članici, kadar v njihovi državi ta dostop ni zagotovljen”. Ob tem izrecno poudarja, da resolucija v ničemer “ne posega v nacionalne zakonodaje držav članic glede splava in ne uvaja obveznosti za nobeno državo članico”.
Poudarja tudi, da se vsaka država članica popolnoma prostovoljno odloča, ali se bo vključila v omenjeni mehanizem (če bo ta prejet) ali ne.
So pa zanimivo poslanci v dokument vključili tudi določbe, ki si jih Inštitut 8. marec zagotovo ni želel. Evropski poslanci so namreč, ko gre za splave, opozorili na pomen zagotovitve spolne vzgoje in preventivnih zdravstvenih storitev kot ključnih elementov zmanjševanja nenačrtovanih nosečnosti. Z drugimi besedami, evropski poslanci državam članicam priporočajo, naj problematike splavov ne rešujejo zgolj z izvajanjem splavov, pač pa tudi z alternativnimi pristopi, da ti sploh ne bi bili potrebni, česar denimo v slovenski zakonodaji danes ne najdemo.
A. V.
