Človek je od nekdaj želel ohraniti trenutek sedanjosti in spomin preteklosti za prihodnost, da bi presegel minljivost svojega človeškega telesa in s svojo ustvarjalno močjo in umetniškim izrazom dosegel pridih večnosti.
Knjiga, ki jo vsako leto slavimo 23. aprila, ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic, je odraz teh človeških prizadevanj, je
- brezmejni, neskončni prostor domišljije, hraniteljica spomina,
- nadčasni dialog med nami in prihodnjimi rodovi. Tiskana knjiga danes zaradi poplave digitalnih sporočil izgublja svojo moč,
- a zgodbe in sporočila se bodo v globaliziranem medmrežju kaj hitro izgubila, v njem svoj pomen izgubljajo posebnosti maternega jezika,
- izginja razlika med iskanjem kulturnega in kultiviranega umetniškega izraza kot tisočletnim klicem človeka k človečnosti (humanitas) in njegovo vsakdanjo,
- celo provokativno in manipulativno družbeno govorico. Prav knjige so v naših prednikih dramile zavest ne le o vlogi slovenskega jezika, ampak naših narodnih
- in pozneje državotvornih zahtevah, zato prav nič ne more nadomestiti ali zamenjati slovenske knjige, če »lubi Slovenci«, kot je dejal že Trubar, hočemo »stati inu obstati«.
Kulturni forum SDS
