Dr. Franc Derganc, zdravnik in organizator kirurške dejavnosti na Slovenskem. Rojen 26. februarja 1877 v Semiču, umrl 30. junija 1939 v Ljubljani.
Franc Derganc je obiskoval ljudsko šolo v Semiču, kot dvanajstletnik je odšel na gimnazijo v Novo mesto. Obiskoval jo je v šolskih letih od 1889/90 do 1891/92.
Višjo gimnazijo nadaljuje v Ljubljani kjer najde sorodno dušo Dragotina Ketteja in izdajata tajno glasilo Klepetec, zaradi česar sta oba kaznovana s šolskim zaporom. Prijateljuje tudi z Ivanom Cankarjem, čeprav pravi, da sta po duši popolni nasprotji. Nikakor ne podpira dekadentnosti najpomembnejših predstavnikov moderne. Študirat odide na Dunaj na Medicinsko fakulteto. Tudi tam se literarno udejstvuje in leta 1901 skupaj z Nikom Zupaničem iz belokranjskih Gribelj izdajata kulturno-politično revijo Jug. S prispevki v njem se hudo zameri obema političnima strujama v Ljubljani. Še kot študent napiše odmeven prispevek v katerem okara Slovenski deželni parlament, ker ima pomisleke o ustanovitvi Medicinske fakultete v okviru bodoče Ljubljanske Univerze. Po diplomi 1903 se izpopolnjuje na klinikah na Dunaju, na Danskem v Nemčiji, Franciji in Švici in se vrne v Ljubljano šele 1913 leta. Tu vzpostavi temelje slovenske kirurgije. Postane privrženec ideje dr. Janeza Evangelista Kreka in veliko objavlja v katoliškem časopisu Slovenec. Leta od 1910 do 1914 pomenijo vrhunec Dergančevega medicinskega delovanja. Ob začetku vojne ga vpokličejo in je vojaški zdravnik do razpada Avstro-Ogrske, kar njegovo kariero zavre. V tem obdobju se ponovno zbliža s Cankarjem, katerega tudi zlaga z denarjem in tobakom (čeprav nekadilec ga dobiva kot častnik AO vojske).
Najprej je vodil septični oddelek, nato kirurškega, ju združil ter ustanovil še otorinolaringološki, ortopedski in urološki oddelek. Napredoval je do primarija in še pred upokojitvijo ustanovil zaseben zdravstveni Sanatorij Emona. Med gradnjo zasebne klinike (projektira jo arhitekt Valentin Scagnetti) so naleteli na rimske ostanke, zato sanatorij poimenuje Emona. Bolnišnico vodi soproga Hedvika, v njej pa kot zdravniki delajo tudi njuni trije sinovi (četrti je takrat še študent medicine). Družina v tej stavbi tudi stanuje.
S strokovnim delom in poučnimi članki je prispeval k ozaveščanju preprostega prebivalstva in medicincev. V kirurgiji je uvajal številne novosti, največjo odmevnost pa dosegel z operacijo slepiča o čemer so se 20. marca 1913 razpisali domači in tuji časopisi, saj je njegov poseg pomenil pravo revolucijo v stroki. Leta 1929 je ustanovil – in prvo leto tudi urejal – prvi slovenski strokovni medicinski list Zdravniški vestnik, ki izhaja še danes. Z znanstvenimi prispevki je sodeloval tudi pri »Wiener klinische Wochenschrift«, »Zentralblatt fur Chirurgie«, »Münchener medizinische Wochenschrift« in pri »Archiv fur Chirurgie«. O svojih dognanjih in uspehih zdravljenja vnetja trebušne mrene je objavljal v nemških revijah in v Lječniškem vjestniku. Izdal je tudi filozofski knjigi Borba zapada in vzhoda in Svetozor, v katerih razpravlja o zanimivih življenjskih tematikah. V reviji Popotnik je leta 1920 objavil gradivo za filozofski slovar. Kot vojaški zdravnik izda knjižico Spolna nevarnost. Vse od dijaških let do smrti pa je pisal pesmi in kratke črtice, ki jih je objavljal pod različnimi psevdonimi (Sava, Hotimir, Radič Kazimir plemeniti, Mirt Rafael, Mak Makso, Gornik Gregor, Poljak Vid, Stanko pl. Orlovič). Objavljal pa jih je v glasilih: Vesna, Angeljček, Jug, Slovenka, Vrtec, Zvonček, Ljubljanski zvon, Popotnik, Slovenski narod, Slovenec, Dom in svet, Slovenski ilustrovani tednik…
Cankar in nekateri sodobniki ga niso marali ker je trdil, da se mora slovenski pesnik ali pisatelj ukvarjati tudi s čim drugim in se s tem sam preživljati.
Čeprav je bil kot zdravnik izjemno delaven in uspešen se je veliko ukvarjal s pisanjem in to je sam opisal: »Nekateri se zabavajo pač z lovom, igro, avtomobilizmom, turistiko, drugi pa z isto pravico in potrebo s pisateljevanjem in verzifikacijo. V to zadnjo in skromno skupino sodim tudi jaz.«
Umrl je še v polnem zamahu ustvarjanja, star komaj 62 let, – kako bizarno – po nesrečnem padcu s kompliciranim zlomom noge in posledično še komplikacije s pljučnico. Z ženo Hedo sta imela 7 otrok, z izjemo ene hčere, ki je bila humanistka so vsi delali v zdravstvu kot zdravniki, farmacevti in podobno. Po sinu dr. Francu Dergancu ml. (tudi partizanski zdravnik) se imenuje bolnišnica v Šempetru pri Novi Gorici. Njegov Sanatorij Emona, kjer so v začetku 2. svetovne vojne skrivaj zdravili ranjene partizane, je bil po vojni nacionaliziran. Njegovo rojstno hišo v Semiču so potomci podarili Zvezi paraplegikov Slovenije, ki jo uporablja kot počitniški dom. Na vrtu domačije sta Občina Semič in Sadjarsko društvo Bele krajine uredila vzorčni sadovnjak, čebelarji pa uvedli čebelarski krožek za paraplegike. Občinski svet Ljubljane ga je imenoval za častnega občana, ena od ulic v glavnem mestu pa danes nosi njegovo ime.
Avtor: Boris Grabrijan, Krajinski park Kolpa, Adlešiči
