Prof. dr. Bojana Beović, vodja strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije covid-19 pri ministrstvu za zdravje, je v teh dneh na vladni novinarsko konferenci veliko pozornosti namenila področju zdravstvene oskrbe stranovalcev domov za starejše.
Ker se v javnosti in nekaterih medijih pojavljajo različne informacije, ki vse tudi niso točne, za boljšo obveščenost objavljamo izjavo prof. dr. Bojane Beović v celoti.
Prvič moramo vedeti, da zdravljenje v bolnišnici je v vsakem primeru, od otroške dobe pa do pozne starosti, smiselno takrat, ko lahko v bolnišnici nudimo zdravljenje, ki ga bolnik doma ne more biti deležen, pa ga zaradi svoje bolezni seveda potrebuje, da ima tako imenovano indikacijo.
Drugič moramo vedeti, da v bistvu za bolezen covid-19 nimamo nekega uspešnega specifičnega zdravljenja, ki bi zmanjšalo bolezen, ki bi izboljšalo preživetje in tega zdravljenja nimamo niti zunaj bolnišnice niti v bolnišnici.
Pri mnogih bolnikih s covid-19 sprejem v bolnišnico ni potreben, ne glede na to ali so starostniki ali mlajši ljudje, saj bolezen v veliki meri poteka dovolj blago. Soočiti pa se seveda moramo, če govorimo o domovih, tudi z žalostnim, ampak življenjskim dejstvom, da med starostniki, zlasti med oskrbovanci naših domov za starostnike, živi veliko ljudi, ki se jim življenje počasi izteka. Tudi pri njih premeščanje v bolnišnico samo zato, ker so okuženi z novim koronavirusom ni smiselno, v bolnišnico takih stanovalcev ne premeščamo tudi v primeru drugih okužb, ki se seveda pogosto pojavijo ob koncu življenja.
Nekateri bolniki s covid-19, tega se moramo tudi zavedati, lahko v bolnišnici pridobijo z intenzivnim podpornim zdravljenjem ali pa z umetnim predihavanjem, v tem primeru, če bi bilo tako zdravljenje indicirano, je vsekakor potrebna premestitev v bolnišnico.
Ob tej odločitvi ali bo bolnik premeščen v bolnišnico oziroma ga bomo v bolnišnico sprejeli, pa se moramo zavedati tudi, da je zdravljenje v bolnišnicah tvegano. Poleg bolnišničnih okužb in vseh zapletov intenzivnega zdravljenja, tisti, ki pogosto obravnavamo starostnike, poznamo tudi tako imenovani hospitalizem, številni starostniki se po premestitvi v bolnišnico psihično hitro zelo spremenijo, ker se pač težje prilagajajo tujemu okolju, in to je za njih lahko pogosto usodno.
In še posebej moramo pretehtati tako odločitev, če vemo, da v bolnišnici ne bomo mogli nuditi nečesa, kar bo na bolnikovo zdravje in preživetje vplivalo pozitivno. Za razliko od nekaterih drugih bolezni, recimo ene bakterijske pljučnice, za katere je premestitev smiselna, ker imamo pač antibiotik, ki ga bo bolnik dobil v žilo in mu bo nedvomno vsaj začasno pomagal.
Za celostno razumevanje, zlasti teh številk, je treba povedati, da je pravzaprav v domovih v Sloveniji, ta podatek se nanaša na 20. maj, umrlo 52 odstotkov vseh umrlih v državi, dodatnih 29 odstotkov so prispevale smrti stanovalcev domov, ki so umrli v bolnišnici.
Primerjave teh podatkov s tujino so težavne, ker se podatki ponekod nanašajo oziroma ni jasno ali se nanašajo na umrle stanovalce v celoti ali na umrle v domovih.
Konkretno le za Francijo Evropski center za nadzor in preprečevanje bolezni izrecno navaja, da je od 13.500 umrlih stanovalcev v socialnovarstvenih zavodih, od teh umrlo 9.500 v zavodih, v bolnišnicah pa dobrih 3.000 ljudi, kar pomeni, da je v Franciji od vseh umrlih stanovalcev v domovih 25 odstotkov umrlo v bolnišnici.
V Sloveniji tak preračun pokaže, da je v bolnišnici umrlo 36 odstotkov vseh umrlih stanovalcev, kar seveda kaže, da je bil naš prag za premeščanje stanovalcev domov zaradi covida-19 v bolnišnice nižji kot konkretno v Franciji.
Med stanovalci domov za starejše v Sloveniji je bila smrtnost, kot najbrž veste, v celoti 26-odstotna, med tistimi, ki so bili premeščeni v bolnišnico, pa 57-odstotna, kar govori v prid temu, da kljub vsemu trudu bolnikom v bolnišnici ni bilo možno pomagati.
Dobrih primerjav s tujino zaenkrat še nimamo, obstajajo posamezna priporočila, poročila, v domu v Seattlu, to je objavljen članek, kjer je umrlo 34 odstotkov okuženih stanovalcev, potem v mešanih domovih v Franciji, ki vključujejo tudi mladino s posebnimi, je umrlo 17 odstotkov okuženih, v Nemčiji 20, na Švedskem 30, Irska poroča celo o 55-odstotni smrtnosti.
Na vsak način te številke nikjer niso spodbudne, gre za veliko število starostnikov, ki je v tem prvem valu epidemije covid-19 po svetu umrlo, ampak vendarle smo lahko ob tej žalostni statistiki zadovoljni, da smo z velikimi napori epidemijo v domovih umirili.
Največji problem v začetku sta predstavljala pravzaprav dva domova, v katerih smo bili z vsemi ukrepi seveda enostavno premalo hitri.
Kasneje se je situacija v številnih domovih dobro uredila, zato si predstavljamo, da smo na ta način rešili tudi v slovenskem merilu kar precej življenj.”
C. R.
