Slovenska politična levica se že nekaj časa sooča z vprašanjem, kaj je njena osrednja politična tema. Njene stranke se razlikujejo po programih in poudarkih, vendar imajo eno skupno težavo: precejšen del politične energije je še vedno usmerjen v odnos do Janeza Janše in desnosredinske politike. To samo po sebi še ni politični program, ker nasprotovanje določeni politični osebnosti ne pove, kakšno naj bo gospodarstvo, javne storitve ali razvoj države čez deset ali dvajset let.
Vprašanje je zato širše: katere konkretne razvojne ideje danes ponuja slovenska levica? Pri zdravstvu, stanovanjih, produktivnosti, demografiji, energetiki, umetni inteligenci, konkurenčnosti gospodarstva in zmanjševanju birokracije bi volivci pričakovali dolgoročne odgovore, ne le upravljanja in zagovarjanje obstoječega sistema, ki je marsikje obtičal v nekih drugih časih. Teh odgovorov v strankah, kjer častijo nekdanji sistem, se kregajo, kdo je bolj verodostojen naslednik zveze komunistov, hodijo na Čebine, 80 let po padcu fašizma politične nasprotnike še vedno zmerjajo s fašisti, pač že dolgo časa nimajo.
Zato staja legitimno vprašanje, ali lahko politika, ki velik del svojega programa gradi na preživeli zgodovini, ohranjanju kopice socialnih pravic in uvajanju vedno novih davkov, dolgoročno odgovori na vprašanje ustvarjanja nove vrednosti. Ker ljudje za dobro življenje potrebujejo gospodarsko rast, produktivnost in konkurenčna podjetja, sicer se prej ali slej začne razprava predvsem o tem, kako razdeliti vedno bolj omejenega sredstva. In če ne gre gospodarstvu tudi socialnih pravic ni. Kar na koncu pripelje v začaran krog, v katerem se je znašla in tudi zaradi njega propadla nekdanja skupna država.
Če želi levica ostati relevantna, ji ni treba dokazovati tega, zakaj naj bi bil Janša slab ali zakaj je desnica nevarna. Volivca bolj zanima, kaj konkretno mu ponuja sama. Kako bo Slovenija čez desetletje bogatejša, tehnološko naprednejša in demografsko stabilnejša? Kako bo zgradila več stanovanj, skrajšala čakalne vrste in povečala produktivnost? Kako bo financirala socialno državo, ne da bi gospodarstvo obremenila do točke, ko začne izgubljati konkurenčnost?
To so vprašanja, na katera levica danes nima odgovora in na katera ne more odgovoriti zgolj z obrambo obstoječega sistema. Politična konkurenca je namreč učinkovita šele takrat, ko poleg kritike oblasti ponudi tudi prepričljivo predstavo o prihodnosti. A levica pri nas za zdaj ponuja zgolj predstavo o preteklosti, zato tudi je tam, kjer je.
Aleksander Vodeb
