V zadnjih dneh smo priča t. i. navideznemu elitnemu rušenju ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Pa ne zaradi njegovega dela v Ljubljani, Sloveniji, povezanega s kopico sumljivih stvari, pač pa zaradi pisma podpore srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću.
Dejanske Jankovićeve rabote v Ljubljani ostajajo nerazčiščene, skrite.
Eno zadnjih je na družbenem omrežju X razkrila ena od (znanih) Slovenk, politično dokaj nevtralnih, predvsem pa ne na strani tranzicijske levice. Pojasnila je:
Ko so mi za komunalni prispevek hoteli zaračunati 123.000 evrov, sem vključila znanega odvetnika, tukaj čislanega zaradi antivakserskih (proticepilnih – op. av.) stališč. Posledično mi je “uredil” obisk pri Jankoviću. Ker nisem hotela iti, mi je odvetnik sporočil, da me ne more zastopati “zaradi razhajanja v vrednotah”.
Kasneje je sodišče odločilo meni v prid. Se je pa vleklo. PS: Po besedah uradnice bi bil to najvišji komunalni prispevek za enodružinsko hišo v zgodovini Ljubljane.
Dogaja se torej to, kar si nihče v razviti demokratični, domnevno pravni, državi ne predstavlja. Menimo namreč, da so zakoni enaki za vse. Primer Janković in komunalni prispevek pa dokazuje nasprotno. Vprašamo se lahko, koliko tako opeharjenih državljanov se nahaja med nami in raje molčijo kot bi se izpostavili?
M. D.
