Majniška deklaracija, ki jo je 8. maja 1989 na Kongresnem trgu prebral pesnik Tone Pavček, nas ne nagovarja le kot zgodovinski dokument, temveč kot preizkus zrelosti družbe. Nastala je v času procesa proti četverici, omejenih svoboščin in še neizrečene prihodnosti.
Ni naključje, da je bila prav kultura med prvimi pobudnicami in nosilkami slovenskega demokratičnega prebujenja: beseda pisateljev, pesnikov, skladateljev in drugih umetnikov je javno izrekla tisto, kar je zorelo v narodu. Z Majniško deklaracijo je bila izražena zahteva po suvereni državi slovenskega naroda, ki lahko temelji le na spoštovanju človekovih pravic, demokraciji, pluralizmu ter družbeni ureditvi, ki zagotavlja duhovno in gmotno blaginjo.
Danes Slovenci državo imamo, žal pa se načrtno briše spomin na začetke demokratičnih procesov, zaničuje osamosvojitvene dogodke, celo človeške žrtve, in zanika temeljna dejanja za ustanovitev samostojne države. A naše suverenosti ne predstavljata le ustava in zastava, temveč se le-ta odraža v sposobnosti, da demokracijo varujemo pred cinizmom, slovensko besedo pred zaničevanjem, skupno dobro pred ozkimi koristmi, kulturo pa pred razvrednotenjem v ideološko orodje ali aktivistične akcije. Kultura namreč ni okras države, temveč njen duhovni temelj.
Kulturni forum zato ob obletnici Majniške deklaracije poziva k razmisleku: kaj danes pomeni živeti in delovati v samostojni državi slovenskega naroda? Ni dvoma, da blaginja v državi temelji na gospodarskem razvoju in – kakor je zapisano v Majniški deklaraciji – v skladu z naravnimi danostmi in človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. A kjučno je, da se znova zavemo, da prihodnost naroda ni zgolj politično-ekonomski projekt, temveč predvsem kulturna zaveza vsakega posameznika slovenskemu jeziku, tradiciji in dediščini. Le narod, ki pozna in spoštuje svoje korenine, lahko samozavestno gradi svojo prihodnost.
M. D.
