“Pričakovano. Žal bo tega v prihodnje še več. Ponovno pozivam ministrstvo za notranje zadeve k učinkovitemu zagotavljanju varnosti in ublažitvi tvega, ki izhajajo iz spremenjenega koncepta ‘obvladovanja’ ilegalnih migracij.”
Tako je dr. Anton Olaj, nekdanji generalni direktor Policije, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve in veteran vojne za Slovenijo, sinoči zapisal na omrežju X.
Zapis dr. Olaja se nanaša na včerajšnjo potrditev policije o še enem posilstvu v središču Ljubljane, na Taboru, kjer sta sodelovala dva Maročana.
Dr. Olaj že dlje časa opozarja na veliko varnostno tveganje, povezano s povečanim in nenadzorovanim dotokom nezakonitih migrantov v Slovenijo. Ministrstvo za notranje zadeve in vlado je opozoril tudi na nujnost kriznega upravljanja po določbah 10.b člena Zakona o tujcih. Ta določa, da policija tujcu, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop v državo, ne dovoli vstopa, tistega pa, ki je nezakonito vstopil v državo in se pri nas nahaja nezakonite, se privede do državne meje in ga napoti v državo, iz katere je nezakonito vstopil. (Zakon o tujcih)
Novomeščan dr. Anton Olaj je že 18. oktobra tudi opozoril, da se nevarnost migrantskega žepa stopnjuje, s tem pa se stopnjujejo tudi varnostna tveganja. Zapisal je še, da se bodo “problemi nasilja v Ljubljani stopnjevali” in vlado pozval k učinkovitemu zagotavljanju varnosti prebivalstva, ki je zaradi politike “odprtih vrat” imigantom po nepotrebnem izpostavljeno varnostnim tveganjem.
Na ministrstvu za notranje zadeve, ki ga vodi Boštjan Poklukar, in v vladi kot celoti se na tovrstna opozorila strokovnjakov požvižgajo, Slovenija pa je tu, kjer je.
Napadi migrantov na družbenih omrežjih izredno odmevajo. Do konca septembra so migranti v Sloveniji (potrjeno) posilili 19 žensk, pred 14 dnevi še dve, včeraj se je zgodil še en napad. Pri tem je treba opozoriti, da policija o posilstvih in napadih nezakonitih migrantov posebej ne poroča. Če novinarji izvedo za kakšen primer, pa nato na policiji to potrdijo ali ovržejo.
Včeraj so napad potrdili. Vse to pomeni, da v javnosti še zdaleč ne vemo, kaj vse se dogaja, če žrtve na primer molčijo.
A. L.
