Danes se spominjamo tistega dela našega občestva, ki ga tvorijo naši mrtvi. Še posebej naših najdražjih in tistih, ki še vedno nimajo svojega groba. Tem zadnjim od leta 1990 naprej lahko vsaj javno prižgemo svečko na enem od stotin znanih morišč v Sloveniji. Ko se zdaj že dobra tri desetletja zbiramo v Kočevskem Rogu, Teharjih, Hudi Jami in drugod, poslušamo večinoma tehtne žalne nagovore ter pridige katoliških duhovnikov in škofov. Žal pa velikokrat slišimo tudi znameniti stavek iz Svetega pisma: “Če te kdo udari po levem licu, nastavi mu še desno.” Ali obratno.
V prvem desetletju po osamosvojitvi je bilo na žalnih slovesnostih veliko starejših, ki so na lastni koži doživeli kruti čas okupacije in komunistične revolucije. Tudi nekaj bolj čudežno preživelih, ki takrat niso nastavili še desnega lica, ampak so se tako ali drugače branili. Večkrat sem ob poslušanju tega stavka na njihovih licih videl grenkobo, žalost in solze. Grenkobo spoznanja, da niti po vseh teh desetletjih celo bližnji svet ne razume niti teže njihovih odločitev niti globine njihove bolečine. Sredi 90 let je bilo v Rogu pod Krenom slišati tudi glasno mrmranje in polglasen vzklik človeka, ki je rekel:
“Niso udarili mene, ker me ni bilo doma. Prišli so sredi noči, odvlekli in umorili očeta, mamo in starejšo sestro. Kaj naj bi čakal, da pridejo naslednjič še po mene, mlajšega brata in sestro?”
Takrat sem prvič pomislil, da je citiranje tega stavka iz Svetega pisma na takih žalnih slovesnostih skrajno neprimerno. Enako bi bilo neprimerno, če bi ga slišali na žalni slovesnosti za pomorjene partizane, talce ali kogarkoli, ki je z orožjem ali kako drugače v smrtni nevarnosti branil svoje starše, brate, sestre, otroke, svoj dom ali sebe.
Da, lahko nastaviš še desno lice, če te udarijo po levem. Vendar svoje. Tvoja izbira. Če pa tepejo tvojo ženo, otroke ali starše, potem te pravice nimaš. Ne pred seboj in ne pred Bogom. Dolžan si jih braniti.
Zato danes, ko se na Dan vseh svetih spominjamo naših mrtvih, prižigamo svečke tudi v spomin na tistega partizana, ki je prijel za orožje zato, ker je okupator požgal njegov dom ali umoril starše. Verjel je, da tako brani svoj dom, svojo družino ter svojo domovino. Ni nastavil še drugega lica in na osebni ravni je ravnal prav. Prav tako prižigamo svečko za tistega domobranca, ki so mu ideološko zasleplejni partizani ubili očeta in sestro ter požgali dom. Ni nastavil še drugega lica in na osebni ravni je ravnal prav. Branil je svojo družino in svoj dom. Obsojamo pa tiste, ki so izkoristili čas vojne in okupacije za krvav vzpon na oblast. Ki so prepovedali vsak boj proti okupatorju izven svojega nadzora, ker so v lastnem bratu in njegovi puški videli večjo oviro za prigrabitev oblasti kot v okupatorju in njegovem orožju.
Sprava v slovenskem narodu lahko temelji samo na resnici ter razumevanju teže osebnih odločitev posameznikov na obeh straneh. In priznanju obema, da sta ravnala prav, ko nista nastavila še drugega lica. Veseli dejstvo, da je tudi med mladim rodom vse več takih, ki se jim oboje zdi samoumevno. V nevarnih časih, ki so pred nami, je to izjemno pomembno.
Avtor: Janez Janša, predsednik Slovenske demokratske stranke
Pripis: Janez Janša je pričujoči zapis danes, 1. novembra 2023, objavil na družbenih omrežjih.
