Danes je Dan državnosti, predsednik vlade Janez Janša je včeraj objavil posebno poslanico ob tem dnevu, ki jo objavljamo v nadaljevanju:
“V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je nek narod postal suveren, sam svoj gospodar na svoji zemlji. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednotno središče naroda. Za nas, Slovence in državljane Republike Slovenije, je to čas osamosvajanja.
Letos bo minilo trideset let od srečanja koalicije Demos devetega in desetega novembra 1990 v Poljčah. Na njem je bila sprejeta zgodovinsko odločitev o razpisu referenduma za samostojno Slovenijo. Demosova odločitev v Poljčah je bila prava, odločna in odločilna. A ta odločitev ni bila samoumevna. Zanjo je bil potreben pogum. Sprejeta je bila v času, ko bi neka druga politika cincala in kalkulirala in ponovno zapravila zgodovinsko priložnost slovenskega naroda. In vprašanje je kdaj, če sploh kdaj, bi se taka priložnost ponovila. Zato iskrena hvala vsem, ki so tistega novembrskega dne vse svoje dvome in strahove dali na stran in odločili, kar je bilo prav in v danem trenutku tudi najbolj potrebno. To svojo odločitev pa so kasneje nadgradili še s političnim sporazumom o enotnem nastopu na plebiscitu za samostojno Slovenijo.
Dan plebiscita, 23. december 1990, bo za vedno zapisan v zgodovino naroda kot poseben dan. Ob 93,2 odstotni udeležbi se nas je 95 odstotkov odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Narod je razumel izjemnost zgodovinskega trenutka in s tem dokazal svojo zrelost, modrost in pripravljenost, da postane svobodna suverena nacija. To je bil edini čas v zgodovini, ko si je sodbo resnično pisal sam.
Pol leta kasneje, 25. junija 1991, je slovenski parlament po burnih razpravah in glasovanjih o osamosvojitvenih zakonih, med katerimi so bili najpomembnejši sprejeti le z nekaj glasovi pičle Demosove večine, s potrebno dvotretjinsko večino le sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, s katerim je Slovenija prevzela pristojnosti prejšnje federacije na svojem ozemlju. Slovenija je postala samostojna in neodvisna država. Poti nazaj ni bilo več, pot naprej v novo življenje pa je skušala takoj preprečiti agresija JLA.
Svobodo naroda smo morali že takoj na začetku zato braniti z orožjem. To so bili tedni, dnevi in ure v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je − maja 1990 razoroženi − narod znova postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se mogočno uprl agresiji JLA.
V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki so ob množični podpori naroda prijeli za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavili 5. tehnično najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Kljub nasprotovanjem dejanski osamosvojitvi v delu leve politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen.
Enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije so skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij.
Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili.
Če parafraziramo znano izjavo Winstona Churchilla po letalski bitki za Anglijo, lahko rečemo, da še nikoli v zgodovini slovenskega naroda tako veliko ljudi ni bilo dolžno tako velike hvaležnosti peščici svojih sonarodnjakov.
Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je velikokrat pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in zaradi njihovega poguma tudi obstali.
Žal so tudi v tej vojni bile žrtve. Hvaležni smo vsem, ki so zato, da se uresničijo sanje naroda, dali najdragocenejše – svoja življenje. Z vso hvaležnostjo negujemo spomin nanje.
Ko se ozremo nazaj na prehojeno pot, na vse, kar smo kot nacija dosegli v teh devetindvajsetih letih, kar je za državo resnično kratek čas, smo lahko ponosni. Dosegli smo veliko, smo pa tudi marsikatero priložnost zamudili. Tudi zato, ker smo dopustili, da so stare zamere, sovraštvo, cinična distanca in razdeljenost spet dobile svojo moč. Ker je tisto, kar je dobro v vsakem človeku, molčalo, ko je slabo ponovno začelo svoj pohod in ustavljalo ustvarjalni zanos.
Vendar nas preizkušnje, ki nam jih nalaga življenje, vedno znova učijo, da smo le povezani in enotni tudi močni. Da lahko le enotni napredujemo kot narod in družba ter premagamo še tako hudo preizkušnjo. Zadnja izkušnja v vojni s koronavirusom je to potrdila. Čeprav z razdeljeno politiko, kot v obdobju osamosvajanja, smo z enotnim narodom, ki je razumel, da je zdravje zgolj eno, nedeljivo in vsem enako dragoceno, prvo bitko z virusom dobili. Verjamem, da skupaj zmoremo z odgovornim ravnanjem premagati tudi vse naslednje izbruhe okužb. Ob tem izrekam vsem svojcem in prijateljem preminulih za koronavirusom iskreno sožalje in sočutje.
Ko se ob rojstnem dnevu domovine oziram na prehojeno pot, si želim, da bi se bolj pogosto spomnili, kako velika čast in privilegij sta nas doletela, da smo prav mi lahko s svojo odločitvijo uresničili sanje, žrtve, prizadevanja, delo in molitve številnih generacij Slovenk in Slovencev za samostojno državo.
Želim si, da bi samostojno državo razumeli kot velik dar in priložnost za vse ter da bi jo bolj vzeli za svojo, zanjo skrbeli in se trudili vsak po svojih najboljših močeh. Tako kot nam je mar in se trudimo za nekoga, ki ga nosimo v srcu.
Želim si, da zaradi tega, ker se je naša skupna odločitev na plebiscitu uresničila v samostojni in neodvisni državi, ne bi nikoli več rekli, da se ne da nič narediti. Da se ne da nič spremeniti. Moč naroda, ki je enoten, je moč, ki je neustavljiva. Če je združena okrog plemenitega cilja, ji na poti do uresničitve pomaga celotno Stvarstvo.
Želim si, da prav zaradi tega veličastnega dogajanja konec leta 1990 in v prvi polovici leta 1991, neprimerljivega z ničemer v naši dotedanji zgodovini, ne bi nikoli obupali. Da bi znali ohraniti stik s tem časom, ki je s silovitostjo, ki je premagala vse ovire, v tistem prelomnem času prinesel rojstvo samostojne in neodvisne države. To je vrednotno središče slovenskega naroda, v katerem so se združile ustvarjalne, duhovne in materialne sile naroda od njegovih začetkov.
Želim si, da bi iz tega vrednotnega središča vedno črpali svojo moč in ustvarjalnost. Da bi v njem našli zatočišče v neurjih in počitek po preizkušnjah. Da bi ostali eno z njim in drug z drugim.
Želim si, da bi ob našem največjem prazniku z vseh domov naši ljubi domovini v poklon ponosno plapolale slovenske zastave. Da bi v poletnih dneh, ki so pred nami, odkrivali njene doslej skrite lepote in spoznali, kako čarobna je. V glas zvonov rojena, dana od Boga. Nam ustvarjena. Vse najboljše, Slovenija!
Iskrene čestitke ob Dnevu državnosti.”
Vir: Vlada RS
M. D.
