Oglašam se javno, ker ne morem mimo dejstev ignorance in hipokrizije današnjih dogajanj. Poskušam se distancirati od vseh občutkov krivic, ki so se zgodile meni in drugim, ki že leta sobivamo s tako imenovanimi “nedotakljivimi”.
Nimam nič proti nikomur, niti proti temu, da nekdo celo življenje živi od socialnih prejemkov, če to res potrebuje.
Zame pa je absolutno nesprejemljivo, da si ti isti posamezniki desetletja dovolijo kršiti zakonodajo, delati prekrške, uničevati tujo lastnino, krasti ter kršiti javni red in mir – skratka, živeti povsem neodgovorno življenje.
V tem času imajo zaradi neizterljivosti 500 ali več neplačanih glob, državi pa dolgujejo 50 ali celo 100 tisoč evrov. Ko pa jih končno doleti roka pravice, slišimo proteste: to je krivično, proti zakonu, rasistično, postali so žrtvena jagnjeta, napadeni najranljivejši …
Ali res komu ni jasno, da zakonodaja velja za vse enako? Kako si sploh lahko drzneš početi takšne stvari, medtem ko živiš na žuljih drugih? To je zame znak popolne odtujenosti od realnosti ter osnovnih načel morale in etike. Če narediš prekršek, si zanj odgovoren. Če ne plačaš položnice, je tvoja odgovornost, da jo poravnaš. Če želiš luksuz, moraš zanj delati – drugače imaš le nujno osnovo za preživetje.
Družba ima pravila in zakonodajo. Brez njih bi vladal kaos. Brez ljudi, ki delajo in prispevajo v davčno blagajno, ne bi bilo socialnih prejemkov in ugodnosti, ki jih družba danes nudi. Ne moreš ne spoštovati pravil družbe, hkrati pa zahtevati vse njene ugodnosti. To preprosto ne gre skupaj – pod nobenim pogojem.
Lansko leto sem bil v enem samem mesecu kar trikrat žrtev tako imenovanih nedotakljivih: najprej uničenje posestva, nato poškodba vozila in rastlinjaka, nazadnje pa še nočni napad z kolom v glavo, ki ga smatram kot poskus uboja – ker sem preveč glasen, preveč direkten. Kar sem doživel v dvanajstih letih, odkar sem se preselil v bližino nedotakljivih, ni mogoče opisati z besedami. Prav tako povzročena škoda na našem miroljubnem posestvu presega deset tisoč evrov. Kljub nenehnim opozorilom in klicem na 113 je država začela resneje ukrepati šele sedaj.
Mi želimo samo sobivati – s človekom, živalmi in naravo – na odgovoren, moralen in etičen način. Vsem želimo dobro. Nimamo nič proti nikomur, ki živi odgovorno in spoštljivo. Ne moremo pa dopuščati, da si drugi dovolijo kršiti našo svobodno voljo, zakonodajo, nam povzročati škodo ter kršiti javni red in mir. Tu je meja.
Ustava in zakonodaja nam morata zagotavljati javni red, mir in varno življenje. To je Brečko, pravica vsakega državljana, hkrati pa tudi naša odgovornost do drugih.
Vsa ta leta smo vaščani ponavljali eno in isto: obnašajte se kot vsi ostali in lahko bomo sobivali v sožitju. Če pa država dopušča, da nekdo brez resnih posledic počne, kar se mu zdi, obenem pa uživa vse ugodnosti družbe, nedotakljivost in brezplačno pravno pomoč, potem se seveda nima razloga držati pravil. Prepričan sem, da bi v takšnih razmerah podobno ravnali tudi mnogi drugi – če sankcij preprosto ne bi bilo.
Žal smo kot družba še daleč od visoko razvite civilizacije. To, kar počnemo drug drugemu in planetu, ni znak visoke razvitosti.
Do takrat pa veljajo za vse nas ista pravila: spoštovanje družbenih pravil in zakonov. Najprej je odgovornost, šele nato pravice. Če nekaj narediš, moraš za to odgovarjati. Ne glede na socialni status, versko usmerjenost, barvo kože ali družbeni sloj – pravila morajo veljati enako za vse. V nasprotnem primeru sledita kaos in anarhija, česar si verjetno ne želi nihče, saj bi to pomenilo konec ugodnosti civilizirane družbe.
Andrej Brečko, Mihovica, Šentjernej
